Bipolar Times Vse, kar rabiš, je pogum, da pokažeš svetu, kdo si v resnici.

Za 42. rojstni dan zapušena v živalski vrt

02.12.2018 · Objavljeno v Tereza Vuk

Že četrti dan sem stara 42. Uf let nazaj sem zganjala histerijo in se drla, ko so me fuknili ven iz toplega trebuščka sred ljubljanske porodnišnice. Valda sem uletela že takoj k zvezda, na ta največji praznik Jugoslavije. Živel dan republike al pa živela Tereza, sej je isti kurac. Sam da ne gremo neopazno čez življenje.

Gremo v živalski vrt
In neopazna sem jaz rada za rojstne dneve. Pa novo leto. K da bi me vsi silili, da morm pa zdej nujno zganjat galamo zarad teh for. In zato se ponaved zaprem zase domov. Ampak letos je nekdo dobil idejo, da tokrat pa ne bom doma sama furala safra, čeprov to nikol ni suffer, ampak je sam umaknit se pred vsemi. In me je za dobro jutro fuknil iz postelje: “Gremo v živalski vrt.” Jebo te živalski vrt, rabim sam mir, joint pa pivo. Ampak sem šla. Ne morš bit taka sebična pizda do nekoga k mu ni vseen, pa tud če je tvoj dan. V živalskem vrtu sem bla nazadnje 4 leta nazaj. Prej pa tam pri enih 18ih letih. Na tripu in z otrokom. Sliš se k naslov kakšnega filma. Ena frendica je že imela otroka in nč, pejva v živalski z njim. Sam da sva še Hoffmane (vrsta tripa) jedle. Hodile sva okol, voziček in tamau z nama, se še fotkale in krohotale. Mam še zdej slike in na vseh mava sam gobce odprte od tok smeha. Sej v živalskem vrtu realno ni prov nč za se krohotat, sam jebi ga, trip je delal svoje. In da ne bo kakšna preveč zavzeta socialna delavka padala ven. Ta otroček je dans priden, vzoren študent, k se mu še sanja ne, da ga je nekoč mami na tripu peljala v ZOO.

Tokrat sem si drugač zastavila zadevo. Da se ga bom direkt sred živalskega zakadila. Fuck me, pri 42-ih sem pa že zadost stara, da se grem lahk take komedije. Sam, če je četrtek dopoldne, pa še mraz, si skor sam tam, sam ti pa živali. In kot se spodobi za paranoika moje baže, mi je valda joint neki na čudno obrnil možgane. Že tko mi domišljija dela na ful, tko je bla pa sploh veselica. Ko sem gledala une surikate, kako majo eno rdečo luč notr v skali, in vidla eno na hrbtu, sem mogla takoj zmaštat, da “oni zdej furajo red light district k v Amsterdamu”. Opice so se mi ful neki zasmilile, pa ne zarad unih čudnih riti k jih majo, k zgleda da je sto turov naenkrat. Ampak tko žalostno so gledale.

Kakšen je to živalski vrt?? Kle sploh živali ni.
Sej je res fucked up feeling. Ti plačaš, da se prideš kao zabavat, une pa zaprte. V zaporu. In čist nč krive. Pol sem se drla na frenda, da bo padel k medvedom notr, da ne sme prebliz. Jaz tist moment vidim vse možne scenarije, in seveda najslabše ever. Pol me je model zvlekel tja gor nekam v pičku mater, kao da so gamsi gor. Jebali te gamsi. Ne da se men šetat skor do Rožnika. In sva šetala in šetala in jaz sem se pizdila: “Kakšen je to živalski vrt?? Kle sploh živali ni. Nafukal si me. Drugič reč, da greva na Rožnik.” Pol sem dobila paranojo, ker sta dva mulca šetala za nama, da nama bosta neki naredila, ker smo sred gozda in čist sami in sem skor laufala dol nazaj do divjih svinj. A taka mulca, da jih jaz sama skloftam.

Pol sva k dva butlja iskala tigre in nikjer nobenga. Prepričana da spijo, sva šla dalje, sva pa mal pozabla, da je naprej šipa njihovega placa. In se obrneva k zanalašč od daleč tja in kr naenkrat prišeta tiger. Na daleč je zgledalo k da je vzuni. Tok sem se ustrašla s prve, da pol nisem upala direkt do šipe. Sam sem šla, in mela pred sabo tigra, in na svoji desni tigrico. Par centimetrov si narazen. Mozak mi je sporočal sam to: “Kaj če bi bil zdej potres.” Sej ni čudno da majo tigri tako ograjo, k da so v Alcatrazu. Da ti taka mačketina spizdi ven, je pa res hitr konec hecov.

Pol mi ni blo jasno, zakaj greš lahk kr čez vrata do unih mejhnih kengurujčkov, uni so kr okol tebe, teb pa možgani pravijo: “A niso to zveri??” Sam te zverce so pametne, so si kr pripopale napisa na vrata ograje “vstop dingom in psom prepovedan”. Koji kurac dingoti? Sem že vidla kako se sprehajajo prosto po Prešernu naokol in pomislila na film in Meryl Streep in na “A dingo ate my baby”. Pri žirafi mi pa ni šlo v glavo, kako the fuck je lahk tko visoka. Če je vzad za šipo in jo gledaš proti dol, čist bliz sebe, šele takrat vidiš da ma nogce daljše od Naomi Campbell. In pol maš vzun kao narisano žirafo in centimetre. Frend ma 1.93 metra, pa je bil pičkin dim napram njej. Se spomnim par let nazaj, k se je enmu modelu zdela ful fajn ideja, po vsej zaužiti kemični drogi, mal vdret ponoč v živalskega. Ker bi božal žirafo. Se je pa mal zajebal, ker žirafa ma cimre noje in uni tud niso kr tko. In valda je prisopihal na modela: “Kaj božaš mojo cimro!” Še dobr da mu je varnostnik rešil rit, ker je že bil po tleh.

Če tko pomislim, a sami “zadetki” hodmo tja? Dejmo se it žur v živalskem vrtu. Enkrat jim je spizdil kenguru čez ta glavna vrata in šel mal pogledat okoliš po Rožni dolini. Naslovi v medijih so bli: “Če ste danes videli kenguruja, niste nori.” Kje pa, sam dilerja morm zamenjat, bi si mislila, če bi glih smeti nesla ven, pa en kenguru priskaklja mim mene. Po vseh teh komedijah sva šla še jest k Čadu. In sem bla zadovoljna. Hvaležna. Da sem se prepustila in ne kontrirala vsaki stvari kot vedno. Čeprov sem bla sred živalca ene trikrat za vrat mi zavit, ampak model ma močne živce. Pol reportiram bratu dan, pa mi reče: “Sej ste k otroci. Pohat it v ZOO.” Tamau, tišina. Naslednjič grem na šmarnici.

Preberi tudi

Oddaj komentar