Bipolar Times Vse, kar rabiš, je pogum, da pokažeš svetu, kdo si v resnici.

Vse nam prepovejte, da bomo k marionetke

24.04.2017 · Objavljeno v Tereza Vuk

“Pisanje knjig je jebanje ježa”
Jutri bo točno eno leto od izida druge knjige. Občutki so taki, da si mislim, da sem lenuhar. Pa čeprov sem v treh letih in pol izdala dve knjigi in napisala kolumen še za eno novo, se počutim lenuha. Ker se mi zdi da vsi ostali k pišejo, mečejo knjige ven kot po tekočem traku. Iz kje vam navdih, iz kje vam disciplina? Pol se sicer tolažim s tem, da oni so pač trezni, da če bi kadili ganjo tko k jaz vsak dan, bi v halji viseli pred compom, največji dosežek bi bil pa sam kakšen komad prešaltat na Youtube-u.
V resnici sam izgovore iščem. Ker se bojim dat svoje misli na papir. Ma kurac, še kle si buče prodajam. Ne da se mi. Kokr da me je vse zdolgočasilo.

Sej kot otrok nisem bla dost boljša: “Mami, jaz morm nujno klavir igrat! Pa badminton trenirat! Pa plesat v Kazini!” Trikrat sem šla vsa nadušena, četrtič sem že s surlo uletela nazaj:”Dolgčas!!!!!” In ponovi vajo, pejmo se pa še baletke mal.

Knjige so super, če rabiš filanje ego tripa. Fajn se ti zdi da se vidiš v Konzorciju in fajn se ti zdi da te hvalijo. Vse ostalo je pa resno delo ali kot mi je napisal Vojnović v enem mailu:”Pisanje knjig je jebanje ježa.”
To mi je pisal, ko se mi še ni sanjalo, da bo moj ime napisan zraven njegovga na plakatu pred Križankami, ker sva oba neki napisala za revijo Outsider. Male zmage, sej nč ne rečem. Sam kaj, ko sem čudak.

Kokr da zbiramo Životinjsko carstvo
In ko sem vse to včer na blagajni v Mercatorju razmišljala in ko mi je blagajničarka dala cigarete, sem se skor k otrok zadrla: “Dej da vidim slikco!” Govorim o unih slikcah na čikih, k nam dajejo vedet, da smo šli vsi v pizdu mater. Sam dosegli so glih kontra učinek. Na stara leta se zajebavamo, kokr da zbiramo Životinjsko carstvo: “Kero si pa ti dobil? Sfukana pljuča? Pizda, jaz pa sam impotenco.”

Daleč od tega da so zadeve na slikcah gor smešne, sam se grejo tud ene bedne iluzije. Pa kdo bo nehal zares kadit zarad tega. Mogoče en, k sam za nov let enga prižge. En strasten kadilec, kakršna sem jaz, pa težka. Jaz kadim enga za drugim. Z užitkom. In ne govorim o tobaku. Tobak mi ne gre čez. Mora bit prov cigaret. Kako bi sploh pisala, brez da se mi v dveh pepelnikih dva čika kurita? Bukowski bi se mi sam smejal. In kako se gre človek napit, brez da bi kadil?

Ko se kdo pohvali, da je nehal kadit, ga vedno najprej vprašamo: “Kok si se pa zredil?” Jebeš to, če se kej boljš počuti, kile scinkaj najprej. Seveda so pol pet stopnic nad tabo in jim vse smrdi po tobaku kamorkol grejo.
To da se v lokalih ne sme več kadit me nč ne moti. Kot mejhna se spomnim, da so lahk kadili kjerkoli se jim je sprdnilo. Iz naše zbornice v šoli se je tok kadilo ven, k da tete tovarišice izdelujejo parno lokomotivo. Če se prov spomnim so bli pepelniki tud na banki. No, v Mercatorju niso glih sedele s čikom v gobcu na blagajni. Je blo preveč dela s tisto mašino od blagajne, ker takrat še ni blo nč na pip pip pip.

Poznam jih par k so prešaltali na tiste električne pizdarije. Vse neki diši po vaniliji in non stop majo tist v ustih. Jaz si vzamem kdaj celo 10 minut odmora, oni pa kr skoz. Zadnjič sem enga srečala na busu in se mu je ful fajn zdelo, da lahk on tist tam gor vleče, mi pa en ništrc. Sam pizda, če pa 5 postaj ne zdržim brez čika, pa tud kurac.

Mene pri kajenju zmoti sam keš
S čimer mam sicer probleme, če se že odločim za kakšen bralni večer. Joj, tam pijem pivo, kadit mi pa eno uro ne pustijo. Ne morm pa glih jaz kot gost vsake 5 minut ven hodit na čik pavzo. Al pa frendi k ne kadijo, pa te peljejo na morje:”Nč kadit v avtu!” A dej si mir no.
Sam kok sta mi šla pa na živce ta stara dva k sem bla mejhna. Takrat otroc nismo bli center sveta in niso nas imel vsi za genije in se je ta starima sladko malo jebalo kadit v avtu, če smo kam šli. Dans bi ju lahk tožla, takrat je blo pa to mal drugač. In pol sva se z bratom zgražala:”Smrdi!! Nikol ne bova kadila!” Dans en kadi, ta drug kao ne več. Midva s tamalim. Ta stara dva še vedno ne jebeta žive sile.

Mene pri kajenju zmoti sam keš. Tam pa dojamem kakšen butelj sem. Niso to poceni zajebancije. In še manj sem butelj da bi šla slučajno kakšne računice izigravat, kok me pride ves ta hec. Poznam folk k si reče: “No, tele opasno drage škornje si bom kupila,” in pol vržejo ves keš za čike v šparovc. In ne kadijo, dokler ni za te škornje. Sej dokler maš vse, je vse tipi topi, če se ti pa kej zalomi, pa nimaš za čike, šele vidiš kako navlečen si. Ker si živčen k pes.

In kako sploh folk neha kadit? Postopoma al k ta veliki sam fuknejo škatlo stran in to je to? Kaj pa dva partnerja skup? Sta kompatibilna če en kadi ta drug pa ne? K smo že kle, pozna kdo par, kjer je en vsejedec ta drug pa vegan? Po mojem če en kadi, ta drug pa ne, je un k kadi skoz na kazenski. Skrivat se okol in če se mu za rojstni dan po kosilu pusti enkrat na let prižgat čik v kuhinji, je ta najlepše darilo.
Poznam en parček (ona kadi, on ne) in je ona rekla, da kadarkoli gresta v tujino se zdilata tko v avtu: “On lahk do fula posluša un njegov progresivni rock, jaz pa zato lahk kadim.” Hja, vse je stvar dogovora.

Point je ta, da une slikce na čikih so fail totalen in noben ne bo nehal kadit zarad tega. Men jih mati že leta nosi iz Brazilije, skoz majo ta suffer napopan gor, pa sem sam škatlo okol obrnila. To je to k te čjo v živ mozak jebat. Da bom ja vsakič k bom hotla prižgat nov cigaret, zagrabla škatlo, ona se mi bo pa v ksiht smejala: “Fucking loser si!”
Pol jih pa nehite dilat, pizda, če je tok vse narobe. Dejte kr vse prepovedat, da bomo ja pridni k marionetke. Pa kot zanimivost: moja mlada nekoč pljuča so prej vase dobila ganjo k tobak. No, mal tobaka. Fuck, kok let že jaz kadim. Sem kr živčna ratala. Nč, grem po rizle.

 

Preberi tudi

  • 29/01/2017My circus, my monkeysPrej sem mal gledala po FB, če najdem kakšno idejo za kolumno, ker mi tipično prokrastinatorsko deadline v rit skače. Moje standardne nedelje. Tipkanje, pošiljanje teksta uredniku, pa […] Posted in Tereza Vuk
  • 22/05/2017Js bi bla razprodana prej k kokain v bombončkihUra je deset zjutri in polomljena od vikenda pišem na hitr, da me urednik ne ubije. En dan bom tko nagonila vse kolumne v pm, da nobenmu ne bo nč jasno. Prvega junija bo točno dve leti od […] Posted in Tereza Vuk
  • 04/06/2017Trpim, če sem jaz. In še bolj trpim, če nisem.Včer sem dobila posnetek podcasta z Izakom Koširjem, k bo objavljen v torek v Torek ob petih. Intervju poslušam vedno sam zato, ker se načeloma nikol nč ne spomnim, pa da preverim kakšne […] Posted in Tereza Vuk
Povej naprej ...Email this to someoneShare on FacebookTweet about this on TwitterShare on Google+Share on LinkedIn

Oddaj komentar