Bipolar Times Vse, kar rabiš, je pogum, da pokažeš svetu, kdo si v resnici.

Vse nam je samoumevno. Kot da lahko jutr vse popravimo. Kot da mamo časa neskončno.

05.09.2018 · Objavljeno v Tereza Vuk

Včer sem enmu starejšmu modelu ob pivu težila, da morm v petih dneh tri kolumne napisat in da se mi ne sanja več o čemu pisat. In če me sam še en vpraša kdaj bo nova knjiga, mu bom sam še nos tja v možgane zarinila. In mi odgovori model, da nej pišem o zakonskem življenju. Hja, ta prava. Moje zveze niso ble daljše od dveh let. Sem ena unih tipičnih k se najprej na ful zaljubim, pol eno leto je nekak ok, pol drugo leto pa že trpim in študiram plan kako ga bom odfukala. Jebi ga, ne morš skoz jest jote, tud kakšen svež dunajc paše. Jaz sem pač tipičen strelec in nam je svoboda vse. Samo ne me omejevat k mi zna hitr spodrsnit jermen v buči. In občudujem folk k je sposoben bit skup 30 in gor let in še se majo kao radi. Da si ne dopizdijo že zdavnaj. Skoz neka prilagajanja in podobno. Jaz mam zdej drugo taktiko. On živi pri seb, jaz pri seb, vsak drug dan sva skup in to je to. Da se ja ne bova mela prehitr pun kurac en druzga.

Tok let navlečenosti na nekoga in pol ti ga smrt kr odvzame
In mi razlaga ta starejši model, da ga je tud sral v zakonu, ampak pol zadnji 20 let sta se mela pa super. Vse se je poklopilo. In začne ženo neki zanašat in ji zdravniki postavijo diagnozo: ALS. To je tista pizdarija zarad katere ti mišice odmirajo in tista pizdarija k jo je Stephen Hawking okrol prinesel, ji fakiča pokazal in živel še nadaljnih 50 let, čeprov bi mogu bit že petkrat v grobu. In nč, ti povejo, da mata dva, tok let v zakonu, sam še 3-5 let skupnega življenja. Ker je konec. In ostaneta dva skupi in čakata smrt enga od njiju. Po mojem če bi si dal takrat komad od Adija Smolarja “Daleč je za naju pomlad”, se ti glih strga pri srcu. In postane en čist nebogljen, ne more več hodit, ne more več govorit, ta drug mu pa plenice menja. Z glavo se vsega zavedaš, ampak še prosit ne moreš koga da te ubije, ker jezik ne nč ne dela več. In se zbudiš po enem letu in zraven tebe je truplo v postelji. 3-5 let my ass.

Ko mi je vse to razlagal in sem vidla solze v očeh, sem še jaz dobila ful cmok v grlu. Kakšna groza mora to bit. Tok let navlečenosti na nekoga in pol ti ga smrt kr odvzame. “Veš kaj je najhujš? Ko pomisliš kaj vse si zajebal, izrekel v jezi. In jaz tega ne morem nazaj vzet”, je nadaljeval. Pizda, ja. Vse nam je samoumevno. K da lahk jutr vse popravimo. K da mamo časa neskončno. In vsi bomo kle za večno.

Jaz nočem, da bi kdo kam odšel
Mene recimo razkuri vedno mati. Pet mailov za dober dan, pa vsi v stilu: “Si še živa? Kdaj prideš? Flet si že pospravila? Kdaj bo nova knjiga? Klele te čaka cel kup hrane. Aha, ok, nimaš časa zame.” Đizs, a vsak dan sva na vezi. In me za dobro jutro vse to razpizdi in pošljem nazaj: “A mam jaz lahk svoj life?? Še živet nisem začela, pa skoz neki! Kaj si živčna!” Ampak potem pomislim, da kaj če pride en dan dan in teh njenih tečnih mailov več ne bo. Sej se mi zmeša v glavi. Ko mi je rekla, da hoče bit raztresena, sem vsa histerična takoj začela: “In kam se bom jaz hodila s tabo pogovarjat??” Jaz, jaz in jaz. Še ena tipična strelska. “Svečko boš prižgala doma in bom vedno s tabo”. Fuck, so mi takoj začele solze tečt, pa še zgodilo se ni.

Ker jaz nočem da bi kdo kam odšel. Ampak življenje teče tko. Za starše vsaj nekak štekaš, da bojo šli en dan, če ne boš šel ti pred njimi. Sam, ko ti pa ena prometna nesreča, kap, whatever, vzame enga partnerja, po možnosti, da sta glih začela ustvarjat družino, mora bit pa res zajebano. Sam na vrata ti potrkajo in povejo, da je konec veselja. En kurčev telefonski klic in tvoj svet je porušen. Ostaneš sam z dvema otrokoma in to je to. Kaj šele da ti umre otrok. To se ti mora pa res scufat. Ampak to je že tema za drugič. Zdej grem jaz čist mirno hladnokrvno odgovorit na mamin mail vsa v zen-u: “Da, mati draga. Pospravljam, pišem roman in jutri pridem do tebe.” Že vidim njen odziv: “Si spet preveč trave skadila?” And here we go again.

Preberi tudi

Oddaj komentar