Bipolar Times Vse, kar rabiš, je pogum, da pokažeš svetu, kdo si v resnici.

Človek ni taprav rock’n’roll, če nima svoje lokalne kafane

18.09.2017 · Objavljeno v Tereza Vuk

Kamorkoli se preselim, se najprej pozanimam, kje je najbližji lokal in najbližja trgovina. Štacuna mora bit itak na dohvatu ruke in človek ni ta prav rock’n’roll, če nima svoje lokalne kafane. Kle sem zdej 4 leta in naša kafana je prvoligaška. Mam jo pred nosom, pa še trgovina je povezana z lokalom. Je ena tistih bivših mercatorjevih kafan. Da ne govorim, da je odprta skoz. Ni dneva da bi bli oni chiuso. To se dela do fula. Šefe je en čiča iz Fužin. Bosanec. Un k te bo vsakič k prideš, pozdravil s kao ful navdušenjem: “Pa kje si, carica?” In pol vsazga tko, da se ja vsak zase počuti pomemben. Čiča zna.

Društvo mrtvih pesnikov
Odkar hodim tja, ma zdej že celo knjižnico tam. Knjige na šanku, mi si jih dilamo levo desno, da nas je dva dni nazaj čist zgrožen gledal, kako smo bli vsi zatopljeni vsak v svojo knjigo za šankom, da je sam še pripomnil: “Pa kaj se greste vi…društvo mrtvih pesnikov?” Sej za kafano bi na hitr res lahk rekel, da je društvo šahistov in kvartopircev. Sam pol pa ko greš večkrat tja, dojameš kakšni biseri se še vmes skrivajo, pa da je daleč od kakšne tuge. Tak, simpatičen skor pajzl, najdeš pa notr svega in svašta. In vzun. Ker majo še zmago od vrta, bedno je sam to da grejo vsi sosedje mim v štacuno, pa če zaglaviš s kom za cel dan, te gledajo tist v stilu: “A ta misli kle šiht oddelat?” Če mamo pa sestanek. Ker čist vsakmu rečem, če se mam kej za menit, da nej pride v našo kafano. Boste že najdli. Važn da mam jaz minuto do tja. Pa še varno se počutim. Knjiga? Kafana. Pivo? Kafana. To uno tretje? Kafana. Poleti se še vsi upokojenci za mizcami pod marelami in drevesi hladijo in mamice vse veselo srkajo cedevito, očiji zasluženo pivo, pa otroc k norijo okol.

Zadnjič mi en ni verjel, da se folk k vsak dan pride iz drugje voz. Jaz sem tud mislila, da je tam sam folk iz okoliša, ti modelčki k pridejo vsak dan na par pirov. To se prov iz drugje vozijo. Ker se majo fajn, domače, tud če so prikrajšani za gledat eno luštno kelnarco. Ker jih ni. In če znaš tak feeling ustvarit v eni kafani, da maš tko zveste pivce, si nimaš kej več želet. Pa tud če bi ble kelnarce, k njim bi mal težko letela vsa raspizdena, tko k laufam do kelnarja, sina od šefa: “Crknil comp! Telefon! Poprav, zbriš vse!” Pa ne ker ona ne bi znala, vsi znajo vse, sam jaz sem za te stvari stala v prvi vrsti k so dve levi roki roki talali pa nekompjuterski mozak, ampak ker je lažje težačit sinu od šefa. In vse te kao sestanke, k sem mela kle in so prišli res različni ljudje, so vsi rekli, da je pa tale kafana naša super cool. Itak, k ma dober vibe.

Zen kafana je to
Ni pa to kafana, kjer bi se ga lahk na hojladri do nule nabombal. Enkrat sva se jaz pa en model dobila za en projekt. Pivo na pivo na uf pivo in je minil nimam pojma kok ur. In ko sem uletela iz vrta notr neki šefu nabijat: “A lahk še dva?”, je začel neki brundat nazaj. Da smo kao pijani. Zdej pa ti to dopovej pijanmu pa zapušenmu: “Mi? Jaz? Kdo? To pa že ne bo držal. Še dva prosim.” Kr sikat neki vsa pametna nazaj. “Tereza, pa poglej kako hodita,” tist z bosanskim naglasom čist. “Jaz ne bi rad da se komu kej zgodi.” V bistvu po domač povedan, da naju ma že pun kurac, sam sem pol dojela, da res in jaz in projektaš bolj na levo desno hodiva, da jaz sicer mam minuto do doma, ampak on je bil pa še s kolesom, z unim k jih dila oz.posoja Janković the sherrif. “Dobr, zadnja dva pa greva.” Ker mi seveda nismo pijani. Pol sva se nekak skotalila po res zadnji rundi domov. Drug dan me je klical model in ves vzhičen začel: “Pizda,ta vaša kafana je mega. Zen kafana je to, zen!” Zen my ass, k sem se zbudila zjutri s ful buško na glavi, k sem se doma v vrata nabila in šla v kafano preverjat če je sploh vse plačano.

Odfuk kafana, kjer izveš vso resnico od starčkov. Kdaj gledam kako smo se tok različni liki najdli tam in zakaj pride vsak sploh tja, pa žulit svoj drink sam za mizo al pa za šank? Zarad druženja? Osamljenosti? Za svoj mir? Par dni nazaj je uletel en 90 let star, sam živi, sam vse, ful vitalen, pa še sam štos za štosom ven meče. Bistrih možganov na ful. Fucking 90 let, pa še ves vesel. Če se ni celo z avtom pripeljal, sam če mi ni kej naložil.
K ti starčki šarmerji znajo bit težki nakladači. Zadnjič sem poslušala enga modela k je sedel zraven mene. 60-65, zgleda dobr za svoja leta in ga tri ženske klicarijo na telefon. Pazi njega smooth talkerja, kere buče prodaja: “Lej, posluši ti mene, Cvetka. Stara sva tok pa tok. Najin čas je dragocen. Vsak moment je izgubljen. Nimava kej čakat.” Pol prekine, pa začne men: “Kje bom jaz njo kurc na morje vozil pa še vse keširal. To se da vse pr men doma zrihtat.” Hja, ti si tud svojga keša vreden. Tko k mi vsi. Čeprov so tipi velik večji čenčatorji, ampak to je že za drugič.

In vsak bi mogu met tako svojo lokalno kafano. Kjer se nasmejiš ljudem in greš tja na wi-fi, če se teb kej zalomi. Kamor greš po pivo na puf, če se ti zalomi v denarnici. Po polnilec za telefon in telefonsko od unga in unga. Danes mislijo baje gledat basket vzun na platnu. Lahk bi jim šla mal delat družbo, pa po žensko komentirat neki o čemer nimam pojma. Bi me pomoje tko ven fuknili,da bi mela doživotno prepoved. In tud če bo danes pol Slovenije kap, se bo jutr zjutri 90-letnik spet mirno pripeljal s svojim avtom v kafano in hladen ko špricer naročil: “Dej mi čike pa vino. Dobri so bli naši včer.”


Preberi tudi

  • 15/01/2017Kakšen Kanin, jaz mam fanta!Ljudje smo pač večno nezadovoljna bitja. Pa ne mislim tistih kavč komentatorjev. Ker uni so res svojga keša vredni. Me prov zanima, kaj mora tem ljudem po glavah dogajat. Se kr en model […] Posted in Tereza Vuk
  • 04/06/2017Trpim, če sem jaz. In še bolj trpim, če nisem.Včer sem dobila posnetek podcasta z Izakom Koširjem, k bo objavljen v torek v Torek ob petih. Intervju poslušam vedno sam zato, ker se načeloma nikol nč ne spomnim, pa da preverim kakšne […] Posted in Tereza Vuk
  • 09/05/2017Samomor na maturi? Life je en navaden samomorAjoj, ojoj, fuck off in ajoj again. Tokrat si ne jebem sama seb vsega po spisku, ampak je govora o bav bav tematiki letošnjega eseja za maturo. V bistvu sem sam zajebala deadline, pa zdej […] Posted in Tereza Vuk
Povej naprej ...Email this to someoneShare on FacebookTweet about this on TwitterShare on Google+Share on LinkedIn

Oddaj komentar