Bipolar Times Vse, kar rabiš, je pogum, da pokažeš svetu, kdo si v resnici.

V našem hladilniku je prostor sam za enga hašišarja

03.01.2019 · Objavljeno v Tereza Vuk

Ker pač nimam otrok, me večkrat folk vpraša, zakaj si ne nabavim vsaj psa. Ne vem zakaj enim ne gre v račun, da smo tud taki ki hočemo bit čist sami in čist brez vseh odgovornosti. Ker ta “vsaj pes” ni zajebancija. Kje bi hodila domov iz žurov, sam zato k me en čaka doma, kje bi mela keš za vse te zajebancije od veterinarjev, itd., itd.

Eni hočmo bit brez odgovornosti
Drugač sem dog lover, ne cat. Mačke so že svojga keša vredne, sam jaz ne bi bla ena unih, k se pol še hvalijo okol:”Joj, mi doma smo pa njeni sužnji. Kok lepo. Iiiiii.” Sploh pa ne bi hotla kdaj postat en tistih, k se bi pol okoliški otroci drli, ko bi me zagledali: “To je una k ma sam mačke rada! Polno hišo jih ma!” Yeah, right. Nema ništa.

Ampak cucke mam skoz neki okol sebe. Šefe lokalne kafane jih je navadil na brikete in zdej te male barabce ne morjo mirno na sprehod, če ne pridejo migat z repi pred lokal in čakajo, če bo kdo prinesel kakšen priboljšek ven. In pridem zdej med prazniki do kafane in zagledam eno mejhno kosmato bitje k sem ga prvič videla. Sprašujem folk, če kdo kej ve od koga je, vsi nč. Da je kr uletel notr in da je čist presran. Gre en ven iz lokala in pes spizdi ven na vrt. Ampak stran pa ni šel. Skoz je bil tam. In ga probava s frendom ulovit. K dva kretena sva se okol grmovja tam s psom zajebavala, mu kazala brikete, začela govort k dva mal premaknjena: “Ja, kuža, pejt sem no…..kuža, no”, in ker sva nesposobna, nama nč ni uspelo.

Ker se nama je verjetno smejal cel konec, sta se pri nama ustavila dva mulca. Stara tam 10, 12. “A je pes ušel?”, začne ta višji. “Ja, pa ga ne morva ujet, da pogledamo številko na ovratnici.” “Bom jaz to zrihtal, jaz sem profi.” Se pogledava s frendom, koji kurčev profi, ampak mulc je mel v sekundi psa v naročju. “Veš kokrat sem jaz svojga tkole lovil,” pove ponosno. Dobr je tamau, pejt zdej dalje nekam žogo brcat, k mamo ta veliki delo. Mamo ja. Za dober dan ni blo telefonske cifre na paščku. In kaj zdej? Psička se je že čist navadila na frenda in name in je skoz zraven naju visela. Sploh čez vrata ni hotla več. Ko je šel frend na wc, je šla za njim pa pred zaprtimi vrati in lajala, da nej pride nazaj.

In nč, se s frendom pametno odločiva, da greva ven, pa vsazga k pride mim, vprašava, če išče psa. Noben nč. Noben ga ne išče, noben ga ne pogreša. Čeprov sva mela s frendom že cele črne scenarije, kako zdej eni otroc nekje jokajo, pa vsa familija neutolažljiva, pa cel sranje. In čakamo in čakamo in nč. Ker dejansko, kaj narest če najdeš psa? Sej sva ga pofotkala, ker seveda, če nč druzga, jo damo na FB. Da ne bo kdo mislil, da se mi je dalo s tem ukvarjat, sam kaj pa nej bi? Ne morš enga reveža čist prestrašenega pustit nekam v noč, da zmrzne. In se odločiva poklicat v zavetišče. Opiševa psa, pasmo, vse, obrazloživa situacijo in nama rečejo nej še mal počakamo, če bo njih kdo kontaktiral. In narediva midva vmes plan. Če se ne bo javil nobeden, jo pelje on domov čez noč, pa drug dan k ta prvemu veterinarju preverit čip.

Na te mejhne žverce se navlečeš takoj
In so pol enkrat res uleteli iz zavetišča. Poveva, da jedla je in vso to štorijo. In so jo odpeljali. Midva sva bla pol čist poklapana neki, v stilu: “Kam so jo peljali? Kaj bo zdej z njo? Se bo najdla z lastniki? Se bo znajdla med drugo pasjo kompanijo?” K da bi bla najina. Ker na te mejhne žverce se navlečeš takoj. Frend je že mel take ideje: “Je rekla, da deset dni mora bit zdej tam. Če jo noben ne bo prišel iskat, jo bom jaz vzel.” In kam jo boš dal? Ok, maš top flet, ampak, a nisi vsak drug teden na poslovnih sestankih v tujini? In kako boš hendlal še psa pol? Ampak logično, da on to nč ni takrat razmišljal. Takrat dela sam srček in nč druzga. Jebeš razum.

Tko kot je men delal sam srček za psa, ko sem ga izsilila pri svojih enajstih letih. Psa, psa psa. Sam to sem vidla. Pol sem še brata nafukala, da psa, in je za mano čebljal: “Mami, psa hočmo!” Hočem povedat to, da ko je umrl ful let kasnej, je bil tak jok doma, da jao. Niso take fore zame. Me je prizadelo preveč. Fuck, zdej mi gre na jok, ko pomislim, kaj vse sva skup preživela. Tiste njegove učke, veselje ob briketih, kako me je potolažil, če sem bla žalostna, tisto njegovo teženje, da kdaj ga mislim že ven peljat. Kakšen velik del mojga življenja je bil. In tud ta izgubljena psička je bila verjetno velik del življenja nekoga in, hvala bogu, so se najdli. Midva s frendom čist vesela, woohoo, dobra dela se dela med prazniki, čeprov bi midva en kurac naredila brez unga tamauga profija.

Je pa rekla una iz zavetišča, da je ful verjetnosti, da je spizdil zarad petard. To bi jaz vse prepovedala. Ker gre men na živce. Da mi fukne en za kapuco neki, ga glih ubijem. Resda manj pokajo kot so nekoč, sam za novo leto je blo med blokovskimi naselji kr konkretno pokanje. Parkrat je tko zatreslo šipe, da mi je skor joint pa šampanjec fuknilo po tleh. Neke rakete al kaj. Pejte se rakete v vesolje, ne pa kle. Če se že jaz tko ustrašim, kaj šele starejši ljudje, živali? Ne vem no, nikol nisem vidla feelinga v temu in nikol ga ne bom. Pol pa vse mačke v naročjih in vsi psi pod mizami al pa v kopalnicah. Na Persenih. In ja, tud ko grmi jih je strah, sam tist je narava, nimaš kej, kle pa sami štalo delamo.

In pol mene en skoz zajebava, da mi bo nabavil hčerko od ene šnavcerke na našem koncu. Ker sva ful frendice, seveda sam zato k ji skoz brikete dajem.To je una tamala, k sem jo pol leta klicala Luna in me tud eden ni popravil, dokler mi ni ni rekel en frend, da nej pogledam na ovratnico. Fucking Angie s svojo telefonsko številko. Jebali me Rolling Stones. Kje sem najdla Luno, mi nikol ne bo jasno. Je bla že polna luna.

In to je una, k je predebela in rečem lastniku, zakaj ji ne najde enga jebača od mrge šnavcerskega, da mal shujša, pa mi odgovori: “Kdo jo bo pa mel? Debela je,pa še brke ma.” Ko je rekla veterinarka, da jo morjo dat na hujšadijo, jim je zneslo točno en dan. Zvečer na sprehodu se je zagonila v ta prve pobruhane špagete na pločniku. Se jim je dvigovalo še dva dni doma, sam hujšanje je blo pa ukinjeno. Ker res še nisem vidla tko požrešnega psa. Zato se mi sploh ne zdi smešno, da bi mela njeno hčerko. Ker v našem hladilniku je prostor sam za enga hašišarja.

Preberi tudi

Oddaj komentar