Bipolar Times Vse, kar rabiš, je pogum, da pokažeš svetu, kdo si v resnici.

Dons je vse preveč razvajeno, sam vojska ni rešitev

28.02.2017 · Objavljeno v Tereza Vuk

Če pogledamo kaj se je kej dogajalo ta teden, bi izgledalo tko: EMA, smučanje, obvezna vojska, fuzbal, pust. In kako zdej iz tega celo zgodbo narest? Hja, tko kot vsak teden. Se usedeš pa neki na hojladri zmučkaš. Daš Kardashianke vzad na TV-ju na potih in vklopiš možgane.

Kam bi jih pa dal, če bi zmagal na Evrosongu?
EME sicer nisem dala na potih, sam gledala pa tud nisem. Kar ne pomeni, da nisem drug dan preštefnala vse članke in komentarje v zvezi s tem. EMA- to je tist k kao noben od nas ne gleda (ko sem bla jaz otrok je bla Evrovizija čist neki druzga, dans je sam še showtime), ampak na konc se vsi pritožujemo, da kero žalost od komada bomo poslali. Sploh ne štekam zakaj se nam gre tok okol neki tega. Me prov zanima, če v drugih državah tud tak halo delajo zarad ene Evrovizije? Pa mi tam nimamo kej praskat. Smo pa le mal premejhni modeli. Plus, si predstavljaš da zmagamo? Mi, k vse prodajamo, zapufani od spred pa od vzad, mi bi se šli pa mal Evrovizijo. Pa kam bi jih dal, na Plečnikov stadion? Pa mi smo že vse probali poslat. Narodno zabavno, transvestite, najbolj zamorjene balade ever, pa ništa. Je treba bit kdaj realen.

Mal discipline ne škodi, sam a je treba zato vojsko nazaj uvest?
Tko k pri fori, a čmo mi mal vojsko nazaj uvest? Kako si vi predstavljate današnje 18-letnike mal za tri mesece stran od mamic poslat? Mulce, k mislijo da so prišli v tretji svet, če lokal nima wifi-ja. Bi rada vidla ta film ja, da bo tri mesece delal sklece na ukaz enga, k mu ne plačuje interneta. Jaz se čist strinjam, da mal discipline škodit ne more, da te mal prizemlji. Nekje k ne morš laufat enmu jokat takoj. Ampak če bi radi uvedli obvezno vojaško služenje nazaj sam zato, k so vsi pomehkuženi, je to bolj fail. 18-letnika ne boš glih prevzgojil, zato k bo tri mesece stran od doma v sosednji vasi. Pa še to bil vsak vikend ziher lahk doma. Ker če bereš komentarje okol, da je to dobr – “Se bo mularija vsaj postelje končno naučila delat!” – je to prov absurd. Da čakaš 18 let, da ga en drug namest tebe takih osnov nauči. In skor vsi so isti. In niti pod razno si ne upam pametovat o vzgoji, vaši so, take k si jih boste naredili, take boste imeli. Zanimivo je to, da ma otroke dans moja generacija, v keri smo bli vzgojeni čist drugač. In zakaj je dans pol tko tud ne štekam.

V 70ih pa 80ih ni blo zajebancije še. Takrat si ti pravico začutil sam ko je šop ključev mim tvoje pese priletel, k se je eni tovarišici zmešalo, ker si se delal neki zabavnega v razredu. Če si pa še doma scinkal incident, si pa še doma lahk eno okol kepe dobil, da ker kurac se maš ti tovarišici za posmehovat. Si prov predstavljam ksiht svoje mame, ko bi vsa pametna uletela domov težit: “In kje mamo mi svojga odvetnika za v šolo?” Odvetnik ja, sam še brco v rit bi dobila.

Dans je res preveč razvajeno vse, pa preveč vsak starš za svojega misli, da je glih njegov genij oh in spljoh. Moja mati je men pa bratu, ko je bla ura cajt, sam ugasnila luč v sobi in to je blo to. Nobenga pregovarjanja, ništa. Sami smo hodili na krožke in treninge. Da je bla domača naloga narejena, je blo neki najbolj logičnega, da boš naredil sam, ker znaš. In ne ker bi nas imeli manj radi. Ampak tko je blo. Do starcev je bil en rešpekt. Pustmo pol malenkosti, kokr je puberteta. Kot pravim, disciplina jim ne bi škodila, ni pa glih vojska ta prav naslov za to. Ne več.

V mlaki so sami papki, okol pa težki intelekti in talenti
In ne več, hvala, se men ne da skoz prenašat in poslušat kritiziranja čez Ljubljano. Jaz sem vesela za Ilko, za Klineta, za mamco Pepco, za vsazga. Sej smo eno mejhno selo od Slovenije. Namest da bi skup držali, še med sabo sam srat neki. Ampak ker je Ljubljana največja na tej vasi, je vse manjše spet ogroženo. “Maribor, Maribor! Žabarji luserji!” Janša je twittnil par dni nazaj neki v tem stilu: “Se sploh kdo spomni kakšnega zmagovalca iz Ljubljane?” Pa kakšne so to otročarije? Ja ne, če so pa na mlako naselili sam papke na kup, vse ostalo okol pa težki intelekti in talenti. Enkrat me je en napizdil k mladga mačka, k ne more dobit prve knjige v Mariboru, da sem sam za Ljubljančane poskrbela. Ja, seveda, prov zanalašč iz tuge sem šla to zakuhat. I couldn’t care less iz kje je kdo. Ne gledam tko ljudi. Še manj pa skoz za vse krivim sam Ljubljano in Ljubljančane. Mi smo vsi ena mejhna Slovenija.

Bod oblečen v klovna vsak dan. Šta fali?
In kot ena mejhna, pridna Slovenija smo imeli te dni pust. Da ne bo pomote, jaz ljudem nočem nč odvzemat, tud nekak štekam, da ljudje v takih forah uživajo, ampak jaz sem bla vedno proti vsemu kamor silijo vsi. Me nikol ni vleklo kamor je množice. Najbolj mi zjebe sistem tist, k maš en band še čist nepoznan, je tvoj favorite, pol pa kr naenkrat vsi začnejo ta isti bend poslušat, pa te vse mine. Ma mejte ga. Nč ne more bit čist sam zame!

En pritisne gumb in evo – ta mesec mate lahk veseli december. Pa vsi navali narod na štante pa na kuhanca. Puf , gumb – novo leto, božič, valentinovo, to un tretje, zdej vam dovolimo. Pa zakaj če ma folk tok rad maškare, ni vsak dan namaškaran? Kaj bi blo s tem narobe? Pa bod oblečen v klovna vsak dan. Šta fali? Ne, ker se baje ne sme in ni normalno. Sam res, kaj bi blo narobe, če bi se vsak dan oblekel v klovna in šel v eno računovodstvo tipkat? Pa tajnica vsak dan v prostituko oblečena. Učiteljica v šoli bi hodila v Spidermana oblečena. Prov cool bi blo. Sam prov cool bi hitr ta beli z tuli tuli tuli lučkami uleteli, pa sam še Polje vabi. Sam na ta in ta dan dan vam dovolimo budalo iz sebe izigravat!

Sej so kr creepy te našemljene osebe. Avtobus mi že tko dela tesnobo, sam v soboto sem mogla it nekam in ker nikad kraja mojoj sreči, je kurčev sonce zvabil na bus številka 6 a ma vse maškare v okolišu. Sploh ne vem kaj ma za v soboto na sončen dan bit tok poln avtobus. In že tko ne veš kam gledat, duši te, gledaš na keri postaji bi spizdil dol, en na drugem stisnjeni, uni pa še vsi okrancljani. Mejhni, veliki, vseh sort jih je blo. Same lasulje, pege in krila povsod. Šoferju je una mašina skor pregorela, k je tokrat obnovi vajo zavrtel: “Prosimo, pomikajte se proti zadnjim vratom.” Pa kam, pizda si model. Ne vidiš da so zaskvotali avtobus eni čudaki. Nej pohodim klovna pred mano, neki podobnega ciganki, dve mami, kao Pike nogavičke, en majhen zajec zraven, en mož k je prisiljen met ene utripajoče lučke na buči in gospo k si je angelska krila na hrbtu omislila. Pa še ena šestletna čebelica Maja me je prov sumljivo gledala, sem jo čutla na vodi. S tistimi tipalkami na glavi. E, moji vi. In kle bi lahk kakšno rekli o fuzbalu. Meh, grem rajš dat Kardashianke nazaj na glas.


Preberi tudi

Povej naprej ...Email this to someoneShare on FacebookTweet about this on TwitterShare on Google+Share on LinkedIn

Oddaj komentar