Bipolar Times Vse, kar rabiš, je pogum, da pokažeš svetu, kdo si v resnici.

Lahko bi mel odvisnosti pod kontrolo. Sam ni tok simple.

16.01.2018 · Objavljeno v Tereza Vuk

Včer sem mal pokukala na tv-ju ta The Biggest Loser. Nisem sicer gledala oddaje, sam zdej k je bil finish, me je pa zanimalo, kaj so šli za eni modeli notr oz. kakšni so njihovi rezultati. Mislim, vsaka jim čast. 40 kil minusa in podobno. In prvo stvar sem pomislila, da kdaj bojo zajebali kile nazaj. Zdej se ne gre več za keš, zdej se je treba vrnit v svoje okolje, točno tja, kjer si vse kile pridobil. Kjer nisi telovadil, kjer se ti je jebalo za vse. Vem jaz še predobr kako to poteka. Vsakič ko se odločim za kao “rehab”, se grem nekam skrit. Al k mami al kamorkol. Pol se začnem počutit boljš, vidim da sem manj zabuhla, vem da nisem pijančevala cele dneve in pol polna zanosa nazaj domov. Tam zdržim ene dva dni iste discipline, si en dan rečem: “Sej bo sam en pir” in pol spet totalen zajeb.

Vsakmu je njegova odvisnost največja štala
Sej zamenjat okolje pomaga, ampak v resnici morš spremembe delat tam, kjer si tud vse zafukal. Ker tam boš moral vse nadaljevat. In to pomeni spremenit svoj lifestyle od A do Ž. Kdaj komu pametujem: “Pa kaj je tak blem kile dat dol. Zvečer ne jest, ful vode spij, pa muvat začni. To je to.” In seveda un pol men nazaj: “In kaj je tak blem nehat pit? Rečeš, da ne boš več in to je to.” “Ja, pa ni to tko simple.” “A shujšat pa je?” Hja.

Vsakmu je njegova odvisnost največja štala. Ker kle je treba zamenjat cel miselni proces v glavi. Mi bi pa rajš vsi po domače dalje, rezultati nej se pa kr sami naredijo. Sam tko to ne gre. Če si se dolg basal z junk futrom, boš tud dolg hujšal. Če si cele dneve pijan, tud čez noč ne boš manj zapit. Za vse te rezultate traja in zahteva ful truda. In pol hodim k en kreten čist naokol po okolišu, da ja ne grem mim naše lokalne kafane. Ker jaz ne znam it v lokal pit sok. Še manj znam rečt “ne”, če se mi kdo dere: “Tereza, prid enga spit!” Sej ta “en” ne bi bil problem, sam k je pri men vedno vse do fula ali nič.

Sej če mi ljudje ne bi bli tko grabežljivi oz. taki izkoriščevalci vsega kar nam paše, bi blo vse pod kontrolo. Če bi človek dvakrat ne leto potegnil lajno koke, mu ne bi nikol škodovalo. Ampak kje, dejmo vlečt na 10 minut, men je tok top feeling. Če bi se ga človek dvakrat na leto dal v komo, mu tud nč ne bi škodilo. Ampak, kurc, k nas noben maček drug dan ne zbrihta. In če bi šel v Mac-a dvakrat na let, ne bi mel enga gramčka več.

Ampak ljudje nismo tko narejeni. Se spomnim,  ko je šel Artur Štern v Kmetijo. Notr je šel čist okrogel v ksiht, ampak ker so jim tam 3 mesece skrivali alkohol, je prišel ven k nov. Kakšen tak reality bi se mogli spomnit narest. Za alkiče, recimo. To bi blo vse notr. Vsebovalo bi trpljenje, izpade histerične, delirije in na konc happy end-i. Pa še v Sloveniji kandidatov ne manjka. In kok od teh bi se jih spet zapilo nazaj? Dobiš cel kup keša za nagrado in pol razmišljaš: “In kaj če mi ta keš zdej, če ne morem vseh frendov navabit na en top žur? Bomo pili otroški šampanjec?”

Samemu sebi moraš dopizdit do konca
To so kr zajebane fore. Vrnit se v svojo realnost. Poznam enga k je čez noč nehal pit, na stara leta, tko rečen, in dalje kelnari in prenaša vse žive nažgance v enem lokalu. Sam pa ne spije več kapljice. Dobr je. K da bi se en ves nakokiran odločil, da ma dost, ampak dilal bi pa še vsakodnevno dalje in ne bi niti enkrat več povlekel po nosu. In kako nehat kadit čike? Men grejo že prov na kurac, in to sam zarad keša, ker so res že mal too much dragi. Jaz skadim škatlo pa pol ziher, torej morm kupit dve, kar me pride 7 evrov že za dober dan. Eni pravijo, da so sam škatlo fuknili stran in to je blo to. Drugi, da so zmanjševali. Eni predlagajo tobak, če že hočem prišparat kej. Sam men tobak nikoli in nikdar ne bo isto kokr je cigaret. “Ja, k se ti ne da zvijat.” “Men? Cele dneve jointe zvijat mi pa ni problem. Ne, ne, ni isto.”

Sam eni majo res trdno, močno voljo, ampak jaz nisem ena teh srečnežev. Da ti dopizdijo stvari, morš samemu sebi dopizdit do konca. Težko si je tud priznat, da rabiš mogoče pomoč. Jaz pa k ena kobila neukročena brcam na vse strani: “Jaz bom sama!” Sama sem zakuhala, sama morm odkuhat. In sam jaz morm živet v svoji koži. Ko ti postane v glavi vse jasno, ne rabiš več nobenga fitneserja, rehaba in podobno. Sam milijon tavžnt brc v rit in voljo bika. Sej ni problem, če te kdo usmeri, sam vse je na teb. Kle ni nobenga keša, s kerim bi si lahk rešil rit, lahk ti sam zamenjajo možgane, da ne boš več ti.

Kdaj pomislim, da škoda ker Rugelj ni več živ. Sam zato, da bi šla za eno uro tja in bi štopala ker bo kerga prej v pm poslal. In pol bi me nafukal na laufanje in bi vsak dan mim naše kafane priletela v supergah in trenirki in na mestu poskakovala: “Fantje, jaz sem zdej ok. Top shit. Sam če ne furam jogginga petkrat na dan, sem neki živčna. Odvisna pa nisem, to pa ne. Mi pa že nismo taki.” Pa smo spet tam, ne?

Preberi tudi

Oddaj komentar