Bipolar Times Vse, kar rabiš, je pogum, da pokažeš svetu, kdo si v resnici.

Kakšen Kanin, jaz mam fanta!

15.01.2017 · Objavljeno v Tereza Vuk

Ljudje smo pač večno nezadovoljna bitja. Pa ne mislim tistih kavč komentatorjev. Ker uni so res svojga keša vredni. Me prov zanima, kaj mora tem ljudem po glavah dogajat. Se kr en model odloči en moment, da ma tok pun kurac samega sebe, si izmisli en nickname, dejmo zdej, udri brigu na veselje, srat po vseh k so kej več dosegli v življenju kot mi. Mamicu ti jebem, kaj ma una za zahtevat tak keš, jaz pa še za položnice nimam, pa še žena mi že tedne ne da. Najboljše so mi pa une:”Naša sosedova Micka je tud rodila, pa nč tega ne poročate!” Una tvoja sosedova Micka bo mogla najprej neki narest, magar šla budalo izigravat v nek reality show, in ko bojo njene neumnosti klikane, bomo tud o njej brali. Vse je to biznis, dragi moji. Pa kok je Tina antipatična, pa ne vem kakšne fore. Je ženska smučala al se potegovala za naslov miss simpatičnosti? Je zaključila, poslovila se je, čao zdravo in kaj bomo zdej še pogrevali.

Še na Prevca so se spravli
Mene marsikdo ne mara karakterno, ampak bojo še vedno rekli, da pisat pa znam. Kavčarji so se še na Prevca spravli. Ne moreš da belivaš. Naš Prevc, najbolj naš, tko skromen kot se za slovenca spodobi, idealen zet za v vsako vas. Še njega so napadli, ko je nek odmor omenjal. Hitr je veter v drugo smer zapihal: “Ziher se ga je zapil … muha enodnevnica … a zdej bo pa sam še reklame snemal, pa se na njih šlepal?” Pa dej si gmah, pa pejt kakšnega Alan Forda prebrat, ne pa v anonimi srat po tipkovnici.

Sneg si naložte na kamione pa v hribe z njim!
Ampak back to me. Jaz sem tud nezadovoljna. Ker je v  petek zasnežilo vse. In se je FB razdelil v trenutku na dve strani. Na “juhu pa jupi” pa sam slikce snega, tko da zdej za vsazga vemo, kakšen ma razgled z okna in pa na une “ajde, sneg, marš”. Pa na une na antidepresivih k sem jim sladko malo jebe, zarad njih če bi koka padala z neba. Ker realno gledano, komu na čast je sneg v mestih? Da so otroci dva dni veseli, pol jim pa itak že dopizdi. Sneg si naložte na kamione pa tja v hribe z njim. Pa smučajte pa se sankajte. Včer zvečer sem šla sam do soseda v naslednje stopnišče pa je bil še za 5 minut cool sneg, un ta suh, pa ena taka blažena tišina povsod. Pa ven čez okno na toplem gledat sneženje je tud superca. Sam pol morš met tri mesece doma s.p. pa dostavo Mercatorja na dom. Jaz živim v eni luknji, sam ko pa pomislim na ljudi k so v takem vzun, se pa sam pod kovtr stisnem pa skor molim: “Dej bože, da se mi ne zalomi kmal kej.”

Dejmo rečt, da je bil včer še luškan sneg. Dans zjutri je pa že drugač frulica pela. V center sem šla tko zadekana in zakapucana, da bi lahk komot kje po poti kakšno banko oropala. Čakamo vsi oblečeni v gosenice un bus na postaji sto let. Ko je končno uletel, je pa šofer vozil k da ma trojno dozo apavrinov v riti. Ko se prerineš med kašljanjem in smrkanjem vseh dol, morš takoj logiko začet uporabljat. Skor integrale pa sinus cosinus. Mi bo spodrsnilo kle? Je večja možnost, da je tam bolj poledenelo, kot tri centimetre stran? Je tam prov sneg sneg, al je sneg pa spodi hinavski led? Je una ledena sveča že tam tam, da jo bom glih jaz dobila na bučo? In ko vse to matematiziraš, uleti en bumbar za avtom mim tebe, te zalije s plundro, pogleda te pa tko, k da ti bo lihkar še veselo pomahal. Pa vsi so seveda čist navdušeni, ker morjo kidat pa ker za eno pot, za kero porabijo uro, jih zdej porabijo 6. Nosi to v hribe.

Prvi fant in smučanje
Pa sem kot otrok kr neki presmučala. Brat boarda, fotr smuča. Zdej itak ne bi znala več. In niti me ne briga. Tko kot me ni takrat, leta pm, ko sem bila prvi letnik srednje šole. Najlepša leta. Takrat pa res misliš, da si vso pamet sveta pojedel, vsi ostali so pa trotl idioti. Mela sem prvega fanta (tiste otroške  zveze, držat se za roke, on te pride pred šolo čakat, lupčkat se, neumnosti pač) in začele so se zimske počitnice. Okol dvanajstih dopoldne je uletel v mojo sobo fotr in začel neki srat: “Do kdaj misliš še spat? Gremo v Bovec, Kanin za en teden.” Waaa. Sem ga začela tam neki čudno gledat, zavijat z očmi, vsa zjebana od prejšnje noči v K4: “Vi kr pejte, ne grem jaz nikamor.” Kakšen Kanin, jaz mam fanta. Neki je še težil, jaz pa kao ništa. Sam naenkrat sem začutila plaz mrzle vodo direkt na bučo. Sem skočila v luft  s pogledom: “Wtf??” in vidla tam fotra z lambrom vode. “Pejmo.” In ni izgledal neki zadovoljen. “Aaaaaaaa! Vi niste normalni! In ti v šoli učiš? Vtikatorji!!”

Pr vseh pizdarijah v lajfu, me nikol niso tepli. Sam un lamber vode sem pa dobila. In sem tud šla pol z njimi, sej druge nisem mela, čeprov nezadovoljna. In ko sem prišla nazaj, sva tud s tem prvim fantom nehala. Ni zime za eskime, sva si rekla, ampak vseen. Ni zima zame. Jaz hočem kratke hlače, kratke rokave pa japonke. Tam je edini blem sam, da na kakšno glaževino ne stopim. Sam spet pa nočem 35+. Glih prov nej bo. Tko da človek lahk diha in normalno funkcionira. Aja, spet mi ni prov? Lani poleti sem zaglavila v Trstu. Vse super, sam ko sem se šla pa kej namočit v morje, pa nisem mogla verjet. Tete italijanske so se pekle na soncu hujš k odojek cel dan. Pa že tko je že petkrat prekoračila lestvico “abbronzata”, una pa še kr tam trpi. Na unmu soncu bi jaz spet paranoično logiko vžgala pa računala, kok še do kapi. Seveda je porjavel človek lepši, sam une so na konc take, k da so iz kakšnega zajebanga požara ven uletele. Sej ni čudno, da sem enkrat nekoč hotla eno starejšo gospo pohvalit, da kakšno wow barvo ma, pa namest da bi rekla: “Joj, kok ste vi lepo porjavela,” sem kr naenkrat zaslišala svoje butaste možgane in svoj prehiter jezik: “Joj, kok ste vi lepo zarjavela.” Me je sam čudno pogledala in ni bla videt zadovoljna. Ker taki smo. Večno nezadovoljna bitja.


Preberi tudi

  • Pisatelj sem postal tako, kot nekdo postane gejTole je moj prvi zapis na tej strani po septembru 2015. Zaman ga boste iskali, tako kot vse, ki so bili tukaj zapisani pred njim. Zakaj? Ker se mi je zdel pravi trenutek za nov začetek. K […] Posted in Jaka Tomc
  • 12/02/2017Tko to pri nas laufa. Kdo si in koga poznaš.Ta sreda je bila v znamenju kulture. Vem glih sam zato, ker so ble popoldne štacune zaprte. Pa zarad FB, ker je bil poln Francetov in Vinkotov. In spet smo bli Slovenci na dveh straneh. Na […] Posted in Tereza Vuk
  • 12/04/2017O, fuck, ne še kolumna Članica prokrastinatorskega kluba Na hitr pišem kolumno, lovim dva dni nazaj. Kar mi ni podobno. Ko sem začela skor dve leti nazaj pisat kolumne za Fokuspokus, so frendi stave polagali, […] Posted in Tereza Vuk
Povej naprej ...Email this to someoneShare on FacebookTweet about this on TwitterShare on Google+Share on LinkedIn

Oddaj komentar