Bipolar Times Vse, kar rabiš, je pogum, da pokažeš svetu, kdo si v resnici.

Dokumentarec o meni? A ne bi rajš en selfie v kopalkah?

06.08.2017 · Objavljeno v Tereza Vuk

Če še enga ta teden slišim rečt: “Sej je poletje, kaj se bunite zarad vročine,” ga bom glih sam še okol pese usekala. Fuck you pa tak poletje. Sej nč ne rečem, sem ta prva proti zimi, plundri, umazanemu ljubljanskemu snegu, megli, ledenim svečam in polomljenim gležnjem, ampak v senci 40 stopinj je pa en kurčev pejnovrit vse skup. Glih tko ne moreš nč, smiliš se lahk samemu seb vzad za roletami, upaš da te tiki tik ne izda do štacune in nazaj, do dilerja ganje prideš pa tok zadihan in prešvican, da bi mu najrajš rekel nej zamenja svoje biznis zeliščarske aktivnosti v dilanje vode. Totalna depra brez depre.

In še prej bom okol kepe sunila enga k mi bo spet rekel: “Le pazi, da se pozim ne boš pritoževala.” Seveda da se bom. To je glih tko, k da bi bil leta samski, pa bi si ful želel nekoga, pol končno naletiš na enga, ampak je čisti bednik v posteljnih zajebancijah in zdej bi ti mogu bit vesel in se ne pritoževat, ker je kao boljš k prej? E, ne može. To je sam iz dežja pod kap.

Tok je v pizdi vse skup kle sred betona, da še v zimi pluse najdem kr naenkrat. Pozim se lahk vsaj pod kovtr stisneš na toplem (če nisi glih že deložiran, pa spiš kje pod mostom), polet se pa v lastnem švicu kotališ iz ene strani pojstle na drugo in razmišljaš stvari v stilu: “Ampak zakaj, če lahk klonirajo ovce, ne morjo narest še da si daš kožo na zadrgo dol?” Kloniranje ovc, ja. Ovce smo kle v našem okolišu, k čist zgonjeni in  skurjeni hodimo mim Smelta in gledamo tisto veliko fontano, polno osvežilne vode, ampak tud en se nima jajc notr fuknit. Ker se ne sme. Ker je zraven tabla vseh prepovedi, mi pa k en otroški vrtec s povešenimi surlami šetamo ponižno tiho mimo in si merimo pritisk.

Ena srednja fora nej bo, pa čao zdravo. In eno srednjo bi si lahk tud mediji vzeli. ker če še na vsake 15 minut slišiš, da bomo vsi umrli od vročine, maš valda že v glavi da je res 60 stopinj. Se ponavljajo hujš k fucking Despacito. Sej ponavljajo se tud vsako leto s takimi: “Znani slovenci v kopalkah.” In greš hitr klikat, ker Vlada Kreslina bi pa res rada vidla na plaži, in pol sam scrollaš dalje in dalje in gledaš kdo so sploh to. Aja, da je zmagal v ene realityju. Lepo zanjga, sam who him? In zakaj je kao znan? Nikol ne bom razumela teh for, pa znam vse Kardashianke naštet.

Če bi hotla zdej vse povedat kaj si mislim o teh zadevah in da je zame večina populacije pobebljena na ful, pa da je mal res inteligentnih ljudi okol, pol sploh ne bi vedla kje začet. Ker sploh ni treba velik govort. Pejt sam mal pogledat na FB kakšno to rumeno stran, pa komentarje pod članki. Tam ti je vse jasno, koga zanimajo take fore. Jaz kliknem, ker si to pač lahko privoščim. Kakšno možgansko celico manj. Da mi mal zmasira možgančke, pa da se potolažim: “Pa teb gre še dobr, ženska.” Ne z jahtami in selfiji na plažah, ampak z mozgom.

Ker če pri nas kej skritiziraš, si takoj tipičen Slovenec. Tipična slovenska foušarija. No, jaz sem pa ta zadnja k bi vedla kaj je tipičen Slovenec. In ne vem zakaj vsi vse vedno na neko foušarijo obrnejo. A če kdo reče, da mu moje knjige niso všeč je fouš? Ne. Pač mu ni všeč. No biggie. A zdej bomo vsi vse sam hvalili, sam zato da ne bo izpadlo bog ne dej, da smo kej komu nevoščljivi? S tem fouš se folk kr sam sebe tolaži. “Če me kritizira, je pa fouš.” Hja, ne glih. Men greš sam na živce. Jaz teb vse privoščim, sam če maš bedno musko in nobenga posluha, sorry, si zanič. Vsaj men. In če pišeš zanič, pišeš zanič, pa tud če te mam rada. Sam da bom tist bolj diplomatsko zavila, seveda.

Men ni problem, če me kdo skritizira, sam da mi ne reče, da je “ok”. Dej reč da je v pizdi, reč da je top, sam ne en medel ok. K tist ni nč. Vsak k neki ustvarja (pa ne bedne muske brez posluha), si seveda tud želi, da se koga dotakne s tem. Ampak ne želi si pa vsak zarad tega se kazat v kopalkah po rumenih medijih. Jaz sem že zdavnaj pogruntala, da dva selfija na FB in dva intervjuja na leto sta čist zadost. Nobenih bralnih večerov, predstavitev knjig, nč. Ker moj point so sam moji teksti in čist nč druzga. Všeč mi je da sem k en ghost. Ker takoj k ti mediji eno in isto osebo vsiljujejo na vsakem koncu, “samo on in on je oh in spljoh”, ti gre človek že tko na kurac, da ga videt ne morš več, pa čeprov ti ni čist nč naredil, pa še fouš nisi. Fucking Despacito all over again.

In point je ta, da človek nč od tistega našetega gor ne rabi, če je v nečemu dobr. Če pa ne, pa pač kopalke pa udri selfije. Jaz mam rajš bolj misteriozne ljudi. Čeprov mi kdaj ne znaša se skrit. Se mi je kr pir zataknil zanč, k sem dobila sporočilo od režiserja, k je delal vse žive dokumentarce, tud o Simoni Weiss in Damirju Avdiću, da sem mu zanimiva za dokumentarec. Fuck, vročina nam je že vsem v pogubo. Sej po glavi ti gre, wow, dokumentarca pa res ne snemajo o vsakmu, po drugi strani pa sam gulp. And who am I? Misterioznost my ass, ja. A ne bi rajš en selfie v kopalkah?


Preberi tudi

  • 12/04/2017O, fuck, ne še kolumna Članica prokrastinatorskega kluba Na hitr pišem kolumno, lovim dva dni nazaj. Kar mi ni podobno. Ko sem začela skor dve leti nazaj pisat kolumne za Fokuspokus, so frendi stave polagali, […] Posted in Tereza Vuk
  • 15/01/2017Kakšen Kanin, jaz mam fanta!Ljudje smo pač večno nezadovoljna bitja. Pa ne mislim tistih kavč komentatorjev. Ker uni so res svojga keša vredni. Me prov zanima, kaj mora tem ljudem po glavah dogajat. Se kr en model […] Posted in Tereza Vuk
  • 09/05/2017Samomor na maturi? Life je en navaden samomorAjoj, ojoj, fuck off in ajoj again. Tokrat si ne jebem sama seb vsega po spisku, ampak je govora o bav bav tematiki letošnjega eseja za maturo. V bistvu sem sam zajebala deadline, pa zdej […] Posted in Tereza Vuk
Povej naprej ...Email this to someoneShare on FacebookTweet about this on TwitterShare on Google+Share on LinkedIn

Oddaj komentar