Bipolar Times Vse, kar rabiš, je pogum, da pokažeš svetu, kdo si v resnici.

Js bi bla razprodana prej k kokain v bombončkih

22.05.2017 · Objavljeno v Tereza Vuk

Ura je deset zjutri in polomljena od vikenda pišem na hitr, da me urednik ne ubije. En dan bom tko nagonila vse kolumne v pm, da nobenmu ne bo nč jasno.
Prvega junija bo točno dve leti od moje prve kolumne in jaz sem fucking zmatrana. Plus ful materijala mi gre v nič. So stvari, katere niso za pisat, so stvari katere niso še cajt za napisat in pol en površinski bullshit k ga dilam kle okrog po netu. Če bi se jaz skoncentrirala pa se spravila pisat novo oh in spljoh uspešnico, bi bla razprodana prej k kokain v bombončkih, k jih talajo pred šolo.

Bolj glupe in naparanojirane fore kot je ta z “bomboni” še nisem slišala. No, sem eno v bistvu. Poznam modela k je na belmu od zjutri do zjutri, ampak tv-ja pa nima v sobi, ker seva. Ker škodi.
Očitno folk nima pojma kok te zajebacije stanejo. Komi čaka eden, da se zjutri zbudi, nafila vse bombone z vsem in pol jim naštima pred šolo piñato in mulci k zmešani tolčejo gor. Sploh so pa najboljše take stranke, k jim starci še na FB ne pustijo. Taki bojo res ful keša prinesli dilerjem.

Bog ne dej bit samozavesten
Al pa če sploh ne napišem nove oh in spljoh uspešnice. Sam crknem zdej in bi se tko štepali ponatisi, da ne bi blo nobenmu nč jasno. Na konc bi ta stara dva živela na moj račun in si govorila: “Pa sej ni bla tak loser.” Jaz bi pa vsem fakiča iz groba kazala: “I told you so!”
Zadnjič me je ena neki napizdila, da jaz pa že nisem posebna. Ker dveh stvari ne delat slovenčkom: bog ne dej bit samozavesten in bog ne dej duplo, da rečeš za samega zase da si poseben. Ne, to se ne spodobi! V kot pa tišina.
E, ne može. Jaz mam sebe za posebno. In tud čist možno, da je vse sam v moji glavi. Ampak kok je kdo poseben, se vidi , ko ga pobere. Kakšen manjko pusti za sabo. In me prov zanima, če bo drug dan takoj ena Tereza izza vogala uletela, pa se drla: “No, kje smo ostali? Pejmo dalje.” Ta bo težka.

Kot današnji ponedeljek. Ko napišem, bom že letela do modela z ganjo, da me ne zjebe zadnji moment. Aja, surprise, pišem trezna. To je za vse une moje “soborce” k so se tolažili: “Valda, če je skoz munjena, pa zadeta piše.” Izvoli, privošči si vse jointe sveta, pa da weedmo, če človek boljš piše zato.
Če znaš, znaš. Trezen ali munjen. Je pa res, da jaz tud rečem za une k pišejo romane: “Valda, če je skoz trezen. Kaj pa nej dela v življenju.”

En moj frend je trdno prepričan, da če bi se njemu dalo bi pisal boljš kot jaz. Pa vse izgovore najde, ampak on ve da je boljši. Itak. Jaz bi delala boljši 3D design kot moj brat, ampak se mi ne da, tko da ne bomo nikol izvedli.
Kok ljudi sem po ta prvi knjigi poslušala, da kaj bi oni vse napisali, če bi hotli. Pa pizda, vsed se pa napiš.

Mogoče sem Keyser Soze
Napisat knjigo sploh ni taka zajebancija. Imet dve, pa nobena zajeb, je pa še mal težje. Mogoče sem pa sam vsem oprala možgane in sam prodajam buče naokol. Mogoče sem Keyser Soze: “The greatest trick the devil ever pulled was convincing the world he didn’t exist.”
Kdaj se res počutim k en navaden prevarant. Imposter. Da so vsi vse sfalili. Da so se uni na Proznem mnogoboju zmotili, pa mi dali zmago ponesreči. Bralne značke za odrasle, ponatisi, vse je je sam ena navadna laž! Vsi moji bralci ne obstajajo.
Kaj če je vse sam v moji glavi? Kaj če je men moj mind izpustil trick in po celem lajfu bluzenja kr prepričal, da sem jaz nek bran avtor?
Sam se hitr strezneš, ko srečaš soseda na stopnicah, pa te zaskrbljeno vpraša, da kaj pišem o štriku in radiatorju pa samomoru. Me je tok zmedel, da sem ga najprej potolažila z: “Sej jaz mam skoz take fore,” sam pol sem dojela da ni bil to glih najboljši odgovor, sem pa hitr začela: “Ne, sej ne bi zares.” Prepričevala sem pa v bistvu sebe. Sej res ne bi zares.

“Tvoje pisanje je en navaden literarni selfie”
In sploh dans ni dan za take stvari razmišljat. Ker, ko vzamem ganjo, bom ob petih že v studiu sedela. Podcast z Izakom Koširjem. Prvi intervju po enem letu. Evo, da sem posebna, ne jebem nič.
Na začetku sem mogla, če sem hotla prvo knjigo spromovirat. Zdej mi ni treba več. In čeprov se mene res težko dobi za intervjuje, ma Izak doživotni dostop do mojih intervjujev.
Ker je prvi napisal recenzijo prve knjige. In jaz svoje poti ne bom nikol pozabila. Točno za vsazga vem, kdo mi je pomagal, kdo se mi je posmehoval, vse.
Nimam cajta jaz za maščevalnost (strelci smo nad tem), ampak pozabim pa nikoli ne. Lahko mine 20 let, pa me boš na nažgano kje naletel, pa bo sam še rafal padal: “Ti si mi pa takrat pa takrat to krivico storil.”
In ker sem bla že lani gost (očitno si me je zaskvotal za enkrat na leto) in sem bla še najbolj poslušan gost (ni kr tko našišat in Laibache in Mišo Molk in vse po vrsti), mi je kr mal čudno. Po drugi strani je blo očitno prvič tok dobr, da če dans pridem na Helexih pa vse prespim, bo spet dobr.

Intervjuji, ja. Celo življenje bi se sam o sebi pogovarjal, ker si ti seveda edina pametna tema, pol pa pride moment, k bi se vsi o teb pogovarjali, teb se pa ne da več.
Intervju za Portal plus bi moral biti februarja objavljen, jaz ga mam pa še zdej kr doma na mailu, pa ne popravim odvečnih pijanskih pametovanj ven. Še dobr da me je intervjujala žena od šefa, k če ne bi ble že obedve poslane v pizdu mater ene trikrat. Prov izmislit bi se me mogu človek ali ko me ne bi znao skupo bi me platio. Znam te puško kad si pištolj bila.

Zato neham pisat, pointa itak spet ni blo, grem po ganjo in pol izigravat zvezdo. Vklopim gumb, na katerem piše “pajac” in pejmo v nove zmage. Sam da ne bom jecljala, pozne ure so to, pet pa take. Ampak zdej sem že profi. Sploh pa je bistvo moje pisanje in ne jaz. Ali kot pravi en frend: “Tvoje pisanje je en navaden literarni selfie.”

Preberi tudi

  • 29/01/2017My circus, my monkeysPrej sem mal gledala po FB, če najdem kakšno idejo za kolumno, ker mi tipično prokrastinatorsko deadline v rit skače. Moje standardne nedelje. Tipkanje, pošiljanje teksta uredniku, pa […] Posted in Tereza Vuk
  • 27/03/2017Pozna kdo koga, k mu je ime Sandokan?Vsi k pišemo smo ego tripi Ko me kdaj kdo vpraša, kako je pisat kolumne, mu odgovorim, da je fucked up. Ker je res. Imet vsak teden novo temo in probat še napisat približno dobr, je kr […] Posted in Tereza Vuk
  • 24/04/2017Vse nam prepovejte, da bomo k marionetke"Pisanje knjig je jebanje ježa" Jutri bo točno eno leto od izida druge knjige. Občutki so taki, da si mislim, da sem lenuhar. Pa čeprov sem v treh letih in pol izdala dve knjigi in […] Posted in Tereza Vuk
Povej naprej ...Email this to someoneShare on FacebookTweet about this on TwitterShare on Google+Share on LinkedIn

Oddaj komentar