Bipolar Times Vse, kar rabiš, je pogum, da pokažeš svetu, kdo si v resnici.

Nismo Amerika, a imamo psihopate

13.03.2018 · Objavljeno v Tereza Vuk

Vsakič ko začnem pisat, me zmotijo reklame vzad na TV-ju. To so une posnete zadeve, k jih delajo tko, k da bi bli mi vsi debili. Vse familije srečne, nasmejane, polni denarja, mislim, perfekcija čista. Da ne govorim o čudežnih viledah k kr vse same spucajo in o ženskah, ki orgazmirajo od sreče ob top vložkih med menstruacijo, ker ga ni lepšega kokr da ti curi kri med nogami.

Una za pomivalni stroj je sploh posrečena: “Notri ga daj. Rekla sem, da ga daj notri.” Pornič se skrije, majke mi. Al pa una k ko dva kretena stojita pred avtom fotr in sine, salutirata mami in ženi, una pa k da je en general: “A to je storjeno? To tud?” Pizda, jaz bi se sam še vsedla v un avto in spizdila hitr stran od take tečke od žene. Tko bi bla stokrat boljš reklama. Se model sam še v avto vsede in ji pokaže fakiča. Bi vsaj vedla, da je avto point reklame, ne zasikane ženske in moški k so papki.

Lahk bi mal več domišljije uporabljali ti umotvori. Zakaj se kdo ne spomni recimo take narest: v sceni vidiš fotra čist zanemarjenega v skor svojem bruhanju, čist koma nažgan, zraven žena s šljivo, pa dva otroka s čist plavimi ritami. On pa pas v roki in reče: “Pasovi Batine. Najboljša kvaliteta.” Uf, to bi se mamcam strgalo, bi jih kap od zgroženosti: “Dejte nam našo realnost nazaj! Lepe družine, nasmejane otroke.To ni nič, to se pri nas ne dogaja. To je v Ameriki. Dejte nam rajš unga ta lepga Turka.”

Ameriko smo imeli že skoz
Amerika my ass. Večkrat berem okol komentarje pod članki v stilu: “Pa kaj kurac nas morite kaj je blo na Švedskem? Ko jim jebe mater. A so dal kej zraven k Sloveniji ? Niso. Fuck off, torej.” Al pa take: “No, bog se nas usmili. Pri nas da je bilo to? Ne more bit. Pri nas pa že ne.” K da bi bli eno nadpleme in samo mi živimo v pravljični deželi, kjer je vse super duper. Razen politikov, seveda. Sej, zakaj je vsaka novica o Severini tok pomembna, tud men ni jasno. Koga fuka, s kom se ločuje, kdaj botoks, kdaj ne. Ampak folk nej klika kar jim srce poželi, uni bojo pa tud metali take debilizme, ker je to pač brano: “Berte, berte, bomo še nametali.”

Pa sem ena unih k berem tud tračarije. In tud pogledam Kardashianke. Povsod najdem kakšen materijal za pisat. Čeprov sem par dni nazaj čist zajebala timing. Skor vsak dan grem mim Hranilniške banke, al tja na avtobusno k je direkt spredi al pa na bankomat k je čist pri vhodnih vratih. Ta banka al Delavska hranilnica al karkoli že je, je bla v letu in pol oropana ene trikrat. Po drugem ropu sem direktno mimo prišla, ampak so ble sam še kible pa uni jeftini trakovi naokol povsod. Ker vedno zamudim ta najboljš. Par dni nazaj bi mogla direkt pri bankomatu stat, k bi se ven prikotalila un policaj, pa ta nebodigatreba s pištolo in pajserjem. Da mi je to videt. Po mojem bi najprej sam gledala, če sem spet premočno ganjo kupila, pol bi pa presrana tekla vzad za avtobusno kištico se skrit in se drla: “Evo vam zdej Ameriko!”

Pa sej “Ameriko” smo imeli že skoz. Tud ko sem bila mejhna, se je ropalo. In morilo. In otroci so zginevali. Še zdej se spomnim kakšna panika je bila ko je Maja Vojvoda izginila izpred bloka leta 1986 za Bežigradom, čist bliz mojih blokov takrat. In nikol je niso najdli. Ampak takrat ni blo interneta. Mel si poročila na tv-ju, pa časopis. Zdej smo pa mi vsi in sodniki in rablji in vse. Vse nam je na razpolago, vse lahko preberemo, vse lahko komentiramo. Lahko beremo kako bi cela Slovenija trpinčila dva psihopata, ker sta mejhnega nedolžnega otroka potolkla do smrti in lahko gledamo kr v živo na FB prenos umora, ko se dvema z nizkim IQ-jem utrga in živalsko mučita pretepenega nezavestnega, se smejita zraven in še snemata vse skupi.

Preveč takih žalostnih zgodb poznam. Posiljene ženske, zlorabljeni otroci, zalkoholizirane družine in vsakodnevno nasilje. Res nismo glih Amerika, ampak svoj delež psihopatov mamo tud mi. In vedno so bli okol nas. Mogoče tvoj sosed glihkar posljuje svojo hči, teb se zdi pa na stopnicah ko jo srečaš, da je sam zadržana in tiha. Ne veš pa, kaj se ji zares dogaja. Ne igra kle vloge ne Švedska, ne nč, vsi jih mamo. Ko se bo kakšnemu razvajenemu, zujčkanemu mulcu utrgalo, pa se bo šel po šoli strelski pohod, ker mu je en rekel, da ma mozolj preveč, pol me pa bo strah Amerike. Ker to ti tud mediji nardijo tako paranojo, da bi drug dan vse mamice odfukale unga ta lepga Turka, in bi šle hitr na strelišče trenirat streljanje in kr naenkrat bi mele vse za štrumpantli kakšne damske Hello Kitty pištolce.

Moj jezik je moje orožje
Če ni Trump celo predlagal, da naj bi bli tud učitelji po šolah oboroženi. Svašta res. V Jugi smo dobivali šop ključev v glavo, če si v razredu preveč pametoval, zdej bi pa kakšna znergana v menopavzi učiteljica sam: “Say what?”, pa že prst na sprožilcu in sam fuk, metek v bučo. Po mojem bi se znal zgodit glih kontra. Razredničarki je zmanjkalo Valiuma, tip se kurba drugje, pa bi se ji kr strgal, vsem učencem metke v peso in gre ven k fucking Rambo, v klasu pa cel kup trupel. Seveda se zajebavam, ampak, you never know.

Parkrat sem bla v bližini pištol in vsakič sem spizdila stran. Sej vem, da ne strelja kr sama naokol, sam mam vseen neugoden feeling. Si prov predstavljam kako bi blo, če bi kle ratal tak ta prav wild wild west. Bi prišla v kafano, pa bi bli vsi modeli za šankom opasani z orožjem. “Šefe, preveč pene je v pivu:” Že fuk, fuk, metki naokol. Ob igranju šaha:”Alo, premakni že figuro, jebalo te počasno razmišljanje.” “Komu ti to?” In že bi vlekla vsak svojo pištolo ven, folk na vrtu bi se poskril, unadva bi se šla pa šahovski dvoboj, sam mal drugačen. Al pa da bi mela doma pištolo. Bi dimnikarji zvonili na vrata, pa dilali svoje koledarje, jaz bi čez kukalo mal narobe videla vsa zapušena: “Uf, eni umazani modeli v črnem,” pa po ta največjo šibrovko nazaj, pa kr čez flet strelat: “Trespassing! Nimate kej v bloku delat!”

Nisem jaz fan orožja. Itak mam pa svoje najboljše orožje vedno s sabo. Svoj jezik. Tam ti noben metek ne pomaga. Enkrat me je en brezdomec pred eno trgovino vprašal za drobiž. Sem dobila pa glih en feeling, da se bom njemu izpovedala s svojimi problemi in sem tam nabijala in jadikovala o seb. Model se je kr ritensko nazaj počas začel odmikat, pa men govort:” Dobr je, dobr je. Grem jaz drugam.” “Čaki, da povem do konca.” “Uredu je, ti pravim.” Pol sem slišala k je šel do enga svojga kamerada, da mu je rekel:”Pizda, kaj ta reglja.” Jezik, vam pravim. Jezik.

Preberi tudi

  • 11/12/2017Pozor, fake news!Ta teden je Oliver Dragojević umrl na vsak drug dan. Par dni prej Kirk Douglas. Black Adder je pa itak vsako leto pokopan. In ko je včeraj umrl legendarni Jernej Šugman, jih velik ni […] Posted in Tereza Vuk
  • 12/02/2017Tko to pri nas laufa. Kdo si in koga poznaš.Ta sreda je bila v znamenju kulture. Vem glih sam zato, ker so ble popoldne štacune zaprte. Pa zarad FB, ker je bil poln Francetov in Vinkotov. In spet smo bli Slovenci na dveh straneh. Na […] Posted in Tereza Vuk
  • 09/03/2017Z novim modelom nad hlapčevstvo avtorjevPred sedmimi leti, ko sem ustanovil založbo Manični poet, sem si obljubil, da bom vedno pošten do avtorjev. Čakal sem šest let, da sem obljubo lahko izpolnil. Po šestih letih je namreč na […] Posted in Jaka Tomc

Oddaj komentar