Bipolar Times Vse, kar rabiš, je pogum, da pokažeš svetu, kdo si v resnici.

Pozna kdo koga, k mu je ime Sandokan?

27.03.2017 · Objavljeno v Tereza Vuk

Vsi k pišemo smo ego tripi
Ko me kdaj kdo vpraša, kako je pisat kolumne, mu odgovorim, da je fucked up. Ker je res. Imet vsak teden novo temo in probat še napisat približno dobr, je kr jeba. Vseen to ni sam FB status. In ker mam za sabo že tok napisanega, kdaj res nimam pojma kaj čem še. Kot danes. Lovim zadnje momente in upam, da se bo nabralo zadost stavkov. Menjam musko od benda do benda:”Ja, ja, Riblja čorba bo dala baterije v rit! Ne, ne, dejmo Judas Priest!” in pol vseen ob na pol pokajenem jointu kr kle neki buljim v ekran. Ker pisanje za moje pojme ne bi smelo bi to, da pišeš sam zato, ker maš deadline. To je pa tista zafukana stvar, k se lahko recimo enmu blogerju zgodi. Noben ne piše čist sam zase, to je dejstvo. Vsi k pišemo smo ego tripi in rabmo občudovanje. Hvalo. Tud če te skurcajo, važno da si dosegel to, kar si vsi želimo. Da si bran. Zato smo tud začeli objavljat bloge, ker smo rabli feedback.


In ko sem šla tistega večera prvič enmu jebat vse po spisku in sem izpustila ves tist gnev in jezo na tipkovnico, si nisem mislila, da bom par let kasneje imela na koledarju napisane datume, da ne zamutim, za koga že morm napisat ta teden. Pa sej se mi zdi fajn po eni strani, po drugi bi bla pa spet rajš tam nekje v anonimi. Lahk bi si omislila psevdonim, sam pri mojem stilu pisanja bi me vsi izvohali ven, da sem jaz. Na blogu se tud nisi sekiral kdaj boš napisal, kok boš napisal. Lahk 5 stavkov, lahk 20. Ne pa zdej k dobim:”Ali nam lahko napišete 5000 znakov?” Kakšni znaki? Jaz pišem na mail. Od oka mi povejte.

Enkrat sem šla nekam rihtat ene papirje, pa mi je una za šalterjem začela:”Men je bla pa prva knjiga bolj všeč. Bolj iskrena.” Hja, bilo pa prošlo. Itak, če sem mislila, da pišem zase pa še za 3 paciente zraven. Point je v glavnem ta, da prej je bla zajebancija, res za moj gušt, za metat svoje rane ven, za trpet.
Pol se pa to kr mal spremeni. Če bi v kolumnah več k trikrat trpela, bi me bralci že zdavnaj nagonili v pm. Dej ti nam rajš kej smešnega, pa povej koga boš skurcala. Sebe. Sebe bi jaz skurcala. Tam se skrivam jaz. V enem razčefuku. In tist je zaenkrat sam zame. Ne bom povedala, da ga kdaj pogrešam. Da se zjokam na tleh, ko berem stara pisma različnih ljudi. Ko dojamem kako minljivo je vse. Da večkrat ne vidim več smisla v ničemer. Da me je skoz strah. Da sem vesela, da sije sonce sam zato, ker lahko v miru nosim sončna očala in me ne gledajo čudno več vsi. Da sem bila zadnja dva tedna povsod kjer se je dalo biti, žur na vse strani, ker so mi vsi svetovali, da ne smem bit več tko sama zase in da sem včer obsedela čist prazna. Gledala sem nemo nekam pred sabo, odpirala piksne piva, zvijala jole in mela en komad na repeat, kr tko ene 8 ur. Tist, ko že misliš da si boljše, pa ti spet ena teta žalost pridiha za ovratnik. Taki smo mi, “ta smešni”. Ene ranjene duše v resnici. Humor je najboljša obramba. In zato ne bom pisala o temu.

Še ko crkneš, ne bo miru
Lahk pa prešaltamo na digitalne nagrobnike. Ta je tud svetovna. Še ko crkneš, ne bo miru ampak ti bo nad glavo bingljalo “ding ding ding”. Najboljš da kr slot machine fuknejo gor, pa fliper da bojo okoliški mulci hodil špilat. Pizda, boš scrollal dol po nagrobniku, pa izbiral spomine pokojnika, k da gledaš Mcdonalds menu. Me prov zanima kok ljudi si misli to omislit. Ampak lej, naše je naše, domače. Jaz osebno treh čukov ne mislim dajat za svoj nagrobnik. Da bojo ja ta najbolj nažgani intervjuji tam objavljeni za finish. Modernizacija i guess.

Tko kot ta fora, da naj se ponoč ne bi več kao smel v gozd. Men za to v bistvu dol visi, mene še čez dan v gozdu ne boš videl, medvedi so skoz na preži. Ampak, da se menijo neki takega “da se načrtuje zakonska prepoved vstopanja v gozdove na interval ene ure pred sončnim vzhodom do ene ure po sončnem zahodu”, je pa tud mal too much. Pa kdo bo stražil, palčki? Z vilami pa s tamalimi traktorčki bojo šli nad superge in trenirke. Če jim je ratal se spomnit furat Kebrov zakon, jim lahk rata se spomnit se vse.

O Kebrovmu rajš ne začnem, k mi dvigne pokrov iz prve pa lahk lokomotiva iztiri. Če že grem kdaj kam ven, rabim dva dni, da dojamem, da kle ni blem po deveti dobit alkohol. Kle pa k da smo otroci. Da se ena jaz, recimo, da bi cel dan kao pisala al neki, pol spomnim zvečer, k je lep topel večer, da grem en krog, u, bi pasali še pirčki zdej zasluženo doma, greš na črpalko pa fakiča dobiš v čelo. To je bolj nč vse skup.

Ta svet je sam še en showtime
Sej je vse skup bolj nič. Mi kle sikamo za neke palčke v gozdovih, beremo kar nam mediji ponujajo, bogve kaj se pa vzad k mi ne vidimo zares dogaja.
Najslabš je začet dan kot ga jaz. Za dobro jutro vse članke in novice prešnofat ob kavi. In jaz , k sem že tko bolj pri paranoikih, takoj ko vidim: “Dva mrtva na cesti,” tuhtam, kje so vsi moji. Padel avion, je kdo od mojih v luftu? In tko naprej, paranoje za paranojo.
Če bi pa rekla zjutri fuck off vse, ne bi odprla compa, šla v miru v našo kafano na kavo, ne bi vedela niti za avione, ne napade, ne nč, sam kavo bi pila v miru.
Par let nazaj sem šla nekam na morje za tri tedne, brez neta, compa. Brala sem knjige in poslušala živali okol. Nazaj sem prišla k prerojena. S spucanim mozgom od vsega bullshita naokol.

Mediji so sploh profiji v naslovih. Pa to je vse tragično in oh sploh. K da bi tekmovali. Enkrat je nekje pisalo: “Ta pa ta morilec spal z misico.” Ok, rumeni medij, nimaš kej, sam kok mamic se je napalilo na to, da so pol lahk prebrale, da je imel njen poster nad posteljo.
Ta svet je sam še en showtime. Evrovizije, Kardashianke, sfalen MTV, reality “zvezde”, gorski zdravnik k sploh ni zdravnik. Sem mislila da bojo mamce bolj navalile na Šiško, ampak ni blo hudga. Ipak ni on Esmeralda. Kaj pa ni bil slep prej. In ipak ni on Richard Chamberlain iz Pesem ptic trnovk. Un ta priden župnik.
To so bli naši cajti. Tistih 5 nadaljevank k smo imeli smo pol gurali skoz. Ko sem bla jaz otrok bi za ziher palile te fore.Če bi pripeljali Sužnjo Isauro (pridna, zatirana, sploh un križ okol vratu). Uno bejbo iz vrnitev v paradiž ,boga, med krokodile so jo fuknili, pa Grizli Adams (tud ta prav hipster, medote ma rad pa sam svoj mojster je za vse). Pa Arabela, Čebelica Maja, Smogovci in Modro poletje. Naš ta drug Tito. In k smo že kle, pozna kdo koga, k mu je ime Sandokan?

Preberi tudi

  • 29/01/2017My circus, my monkeysPrej sem mal gledala po FB, če najdem kakšno idejo za kolumno, ker mi tipično prokrastinatorsko deadline v rit skače. Moje standardne nedelje. Tipkanje, pošiljanje teksta uredniku, pa […] Posted in Tereza Vuk
  • 04/06/2017Trpim, če sem jaz. In še bolj trpim, če nisem.Včer sem dobila posnetek podcasta z Izakom Koširjem, k bo objavljen v torek v Torek ob petih. Intervju poslušam vedno sam zato, ker se načeloma nikol nč ne spomnim, pa da preverim kakšne […] Posted in Tereza Vuk
  • 22/05/2017Js bi bla razprodana prej k kokain v bombončkihUra je deset zjutri in polomljena od vikenda pišem na hitr, da me urednik ne ubije. En dan bom tko nagonila vse kolumne v pm, da nobenmu ne bo nč jasno. Prvega junija bo točno dve leti od […] Posted in Tereza Vuk
Povej naprej ...Email this to someoneShare on FacebookTweet about this on TwitterShare on Google+Share on LinkedIn

One Response to “Pozna kdo koga, k mu je ime Sandokan?”

  1. Aleksandra says:

    “Naš ta drug Tito.” :)) Alomehor!

Oddaj komentar