Bipolar Times Vse, kar rabiš, je pogum, da pokažeš svetu, kdo si v resnici.

Otroke na igrišča, ne v kafane

02.11.2017 · Objavljeno v Tereza Vuk

Zadnjič sem delila na FB link une kafane, kjer majo mačke notr. Ker so popizdili in javno objavili, da mularija izpod desetih let ni več zaželjen gost. Valda je blo že pod linkom pun kurac komentarjev in pod mojo objavo na FB ni blo nč drugač. To je tist, k se ljudje razdelijo na dva pola. Na une: “Mamu vam jebem nacistično, a mojmu otroku boste prepovedali vstop? Pa, pizda, moj je pa ja najpridnejši!” pa na une: “To mi deli, zdej pa pridem! Kafana, mačke in nč otrok? Zmaga.”

Jaz rabim mir v življenju
Men za mačke dol visi, čem rečt, nimam želje hodit po lokalih, zato ker so mačke notr. Nisem ena unih ljudi, k ves vzhičen cvili ob vsaki živali. Dobr, mladički vseh vrst, so res lahk tok cute, da še jaz kakšen kičast: “Ja pa iiii….” izpustim. In ko grem h komu domov, pa ma živali, se vedno pozanimam kok ma vzgojene: “Da ne bo okol mene kdo kej preveč skakal, jaz rabim mir v življenju.”
Zadnjič sem mela cel problem z enim bralcem, ker je mal preveč v knjigo padel notr. Težil, moril, bil naporen v pm in vse to sred naše kafane. Tok mi je dvignil živec, da sem se mogla začet dret: “Pa kaj kurac siliš vame! Ne se me probat dotikat, ne sili vame, ne vidiš da mam svoj zid okol sebe!” In ta svoj zid si jaz skrbno čuvam. Nevzgojen, nimaš kej.

In edin ta problem so mel v kafani z mačkami. Z nevzgojenimi otroci. Verjetno so kakšni vlekli mačke na vse strani, pa so ratale živčne. Če bi kera enmu uč nazaj spraskala, bi bla hitr pizdarija v stilu kakšnega besnega fotra: “E, sad čete da vidite. I will sue your lousy ass, till you hit the rock bottom.” Pa sej ni blem v tamalih. V starših, k res mislijo za vsazga, da lih njihov je genij in največje sončece sveta, folk bi mogu pa temu sam kimat.

Kafane so za nas starudine, ne pa za otroke
Jaz priznam. Če mam zafukan dan (kar je vsak dan) in grem po unmu, tretjemu v našo lokalno kafano v miru na pir eno rečt s folkom, ne rabim vzad joka enga otroka poslušat. Probam razumet mamice, da hočjo spit eno kavo v miru, sam why the fuck mora glih zdej cvilit, k jaz neki zavzeto razlagam za drugo mizo? Mislim, kero je zdej bolj pomembno? Pa tem tamalim še zamižimo na uč, ampak če pa kdo privleče kakšne une 6, 7, 8-letnike, pa ne znajo bit mirni, pa skače na vse strani, kelnarju pod noge, ti morš pazit da še tvoje mize ne prevrne in tvoj končno zaslužen pir. Majke pa kr tih, kao ta ni naš.

Pa sploh ni problem, če znajo bit nekak pridni. Včer sem bla glih s frendom in njegovo 11-letno nečakinjo v kafani, dan prej z enim znancem in njegovo 11-letno hčerko. Obedve super, pridne, zdržale mirno uro in to je blo to. Sam ok, tedve sta že nad deset let. In k zanalašč sem bla prej zmenjena z eno frendico v eni kafani. Sosednja miza folk in dva otroka. Tamau tipček je letel čez vse strani in se drl na ful. Dokler ni njegova mama dojela, da je en za ziher njen, ga zagrabila, zvlekla do mize, pa se zadrla: “Kišto piva si bom kupla in ti boš, dokler je ne spijem kle sedel, ti je jasno?” Seveda so pol tud šli, sam wow, kera grožnja. Za kazen se ti ga bo mami zlata napila do kome.

Ampak, dejstvo je, da je otrokom v kafani tuga. Podkupiš ga z enim sokom s smetano in to je to. Pol se pa že začne: “Mami, kdaj gremo? Hočem tooooo! Mami, no, kdaj že gremo?” Mati ga ne jebe, ker mora nujno ne vem kaj dorečt s kolegico in pol se unmu začne cufat na vse strani. Logično, če mu je tuga. Pelji mene zdej na en bralni, literarni večer. Po petnajstih minutah bi se mi sršeni v riti vžgali, bi začela skakat notr pa ven, pa morila folk: “Ej, kdaj misli bit tega konc?”

Kafane so za nas starudine, tko rečen, ne pa za otroke. Otroke se pelje na igrišče, itd. Otrok prinese milijon tavžnt odgovornosti in treba vzet zraven v zakup, da pač ne bo več sprehodov po lokalčkih neki cajta, če delajo tamali dr mr naokol. Ker kako boš enmu dveletniku kej dopovedal? “Ej, stric nam bo zaračunal več, če ne boš miren.” Nimaš kej. Si vzameš coffee to go in se greš v peskovnik pogovarjat z ostalimi mamicami k majo isti problem.

Če bi hotla djumbus, bi ša v diskač
In sploh ni point, da kdo ne bi mel rad otrok. Sam če delajo raztur sred lokala, kamor res ne greš zato, da bi se družil z otroki, pol nam dvigne živc. In posledično vsi gledamo starše, uno, wtf se dogaja to, unim pa bedno, pa se na hitr pobrat. Ker bi lahk že s prve vedeli, da to ni bla dobra ideja. Eni pa kot rečeno, se delajo, da kao niso njihovi. In ne vem zakaj so mamice tok padle ven, kar se mačk v kavarni tiče. Če sem jaz srala po lokalih in delala galamo, sem dobila prepoved vstopa. V kakšne še zdej ne smem. Ne vem, morm it preverit: “Evo mene, again!” Če sem preglasna v naši kafani, me šefe opozori, da jih znam met mogoče že mal preveč v riti.
In tko bi opozoril starše enga otroka, k ga ne obvladujejo. Pri mačkah so se pa pač odločli, da dobijo prepoved kr vsi. Ker v določenih kafanah hočjo mir. Kle sicer zarad miru mačk, ampak tud men v naši paše če je mir. Če bi hotla djumbus, bi šla v diskač.

Ampak, da ne bom preveč pametovala. Kot včer, ko sem enmu razlagala, da zame ni hujšga, kokr če gre en pijan vozit avto. “Ti nimaš kej govort, ker ne voziš, in ne veš kako je to.” “A jutr bom pa lahk napisala kolumno o mačkah in otrocih, čeprov nimam ne enih ne drugih, ker sam še ta udarec mi manjka v življenju.” “Pizda, maš point.”
Mamice pa spet v luft.


Preberi tudi

Povej naprej ...Email this to someoneShare on FacebookTweet about this on TwitterShare on Google+Share on LinkedIn

One Response to “Otroke na igrišča, ne v kafane”

  1. Draga moja,
    ‘Pizda, maš point!’ In jaz to res lahko pravim, ker imam otroke in mačke,
    zapovrh pa še avto vozim. Rada te berem. Prisrčen pozdrav iz Dežele mlinov na veter.

Oddaj komentar