Bipolar Times Vse, kar rabiš, je pogum, da pokažeš svetu, kdo si v resnici.

Jaz sem bolj mirna brez tistega miru, ki si ga večina želi

13.02.2018 · Objavljeno v Tereza Vuk

Jaz sem ena tistih, k mam rada vse na dosegu roke. In zato ne bi mogla nikoli živeti na vasi. Pa sem vsa otroška poletja pri noni na vasi preživljala. Ali pozimi smučala pri stari mami v še manjši vasi. In to morš met za vse avto in se vozit v pičku materinu nekam sam zato, ker ti je zapasal sendvič.

Mene pa moti že ker mam v našem okolišu do trafike 7 minut hoje, namest 2 kokr mam do trgovine. Sej ne rečem, sedla bi mi ena bajtica z vrtom k budali šamar, sam nej bo tko, da je še vedno vse v bližini. Torej spet v mestu. Ampak večino ljudi k poznam, si pa želijo tega: “Ma, sam na lotu zadanem! Sam to mi manjka! Pol pa spakiram familijo in v ta najtemnejši gozd in tišino, stran od vseh parazitov, pa ena top hiška.” Super, super, sam kaj pa uni medvedi v bližini?

Jaz se boljš počutim, če majo one svoj gozd zase, jaz pa mesto zame
Mene ne spraviš v gozd za noben keš. Pomislim kaj vse skriva notr in mi daje totalno nelagoden občutek. Pa ne od vedno. Kot mejhna smo se s sestričnami gonile s kolesi po unih gozdovih Črnega vrha na Idrijo, k bog ti ga vedi kere živali so vse notr. Za volka vem za ziher, ker mi je glih par dni nazaj rekla sestrična, da je prišel volk kr sred vasi mal dober dan zatulit. Sej mava isti priimek (z volkom, ne sestrično), sam vseen dvomim, da bi me objel za dobrodošlico. V bistvu, če dobr pomislim, sem leta kasneje živela z nekom v eni vasi, kjer so bli medvedi naokol, hiša pa čist pri gozdu. Sam takrat še nisem paranojirala tok in sva se mirno šla mal čez sprehajat z odvezanim psom. Najbolj pametna ideja ever. Tist k ti cucek prileti ves vesel iz nekje mahajoč z repom: “Lej kaj sem najdel!” Vzad za njim pa en slinast razjarjen medved. In men se ne bi blo treba nč delat mrtve, ker bi bla od kapi na mestu takoj na drugi strani. Pri moji noni so divje svinje čist bliz nje že in če pa doživim v lajfu še to, da jo srečam kje na vratih, si lahk rečem pa sam še: “Jebat ga.” K une so pa živčne prasice.

Lani poleti sta me fotr in še nekdo zvlekla na Jezersko in jaz sem si to seveda predstavljala tko: “U, pivo bosta častila.” Sej sta ga, sam prej bi onadva kao šetnjo čez gozd nardila. Pizda, sem bla na preži do konca, hujš k lovci. Itak me je fotr nafukal: “Ni kle medvedov.” in ko sem prišla dam, sem šla prvo stvar googlat: “Medvedi na Jezerskem.” Seveda je takoj ven fuknilo, kako je en razčefukal eno ovco al neki.

Sej vem, da se živali načeloma umikajo od človeka, sam jaz se vseen boljš počutim, če majo one svoj gozd lepo zase, jaz pa mesto zame. Pa smo vsi srečni. Ampak niso pa vsi srečni, če bereš komentarje pod članki, ko je debata o kakšnem odstrelu in podobno. Tam je pa pol ta večna tipična vojna: “Lovci morilci in, vi, meščani nimate pojma, kako bi se vi počutili, če bi za dober dan srečal medveda zraven svoje bajte.” Enim se živali smilijo, drugi vidijo, kako mu nekdo moti jutranji zajtrk ali kako mu je poklal ovce.

Nisem za na vas
Jaz ne bom nč pametna. Ker premal vem kok škode naredijo zares, kok naj bi jih blo zares preveč, kok so preveč domače ratale, itd. Sem pa seveda kot vsak normalen človek proti ubijanju, sploh za neko svojo zabavo, kamoli za trofeje metat na zid in podobno. Ali se slikarit s srcem neke pravkar ustreljene živali in ves vesel kazat fotke na FB in se hvalit s svojim dosežkom. Sick.

Zadnjič enkrat sem se v naši kafani z enim lovcem pogovarjala, ker sem mu začela težačit in imela ful vprašanj kr naenkrat. In mi začel razlagat eno zgodbico kako je mel enkrat na nišanu eno srno in da ga je začela nazaj tko lepo gledat, ful je imel za povedat o trepalnicah, skor ljubezenska zgodba se mi je zazdela, in kako je ni mogel ustrelit. Hja. Jaz ne bi mogla nobenga, trepalnice gor al dol. Zdej bi mi lahk kdo zasikal: “Kaj zdej pametuješ, a golaž je pa dobr?” To pa ja. Sploh pršutu se res težko odrečem. Ampak to bi blo že za drugo debato: “Kreg med vegani in vsejedci.”

In zato nisem za na vas. Ker maš vse par metrov od bloka in ker sem bolj mirna brez tistega miru, ki si ga večina želi. Kle mam paniko sam da mi kakšna ulična podgana ne uleti iz wc školje za dobro jutro. Čeprov te tud v Ljubljani lahk kej preseneti. Par let nazaj je enmu kenguruju v našem ZOO neki dopizdilo, pa je spizdil, pa šel k frajer čez una vrtljiva vrata ven, pa mal na sprehod po Rožni dolini. Mislim, da bi šla kle do naše štacune sam, zjutri k ti še nč ni jasno in bi priskakljal mim mene en kenguru, tist, kao nič, bi si pa res rekla: “Ženska, smanji mal doživljaj al pa nujno zamenjaj dilerja ganje.”

Preberi tudi

  • 07/01/2018Vse se lahko vsem zgodiZadnjič sta dve ženski uleteli v našo kafano in zaslišim njun pogovor, da sta prostovoljni gasilki. Valda me je začelo zanimat kaj se to gresta in sta mi rekli, da sta mal razočarani, ker […] Posted in Tereza Vuk
  • 12/04/2017O, fuck, ne še kolumna Članica prokrastinatorskega kluba Na hitr pišem kolumno, lovim dva dni nazaj. Kar mi ni podobno. Ko sem začela skor dve leti nazaj pisat kolumne za Fokuspokus, so frendi stave polagali, […] Posted in Tereza Vuk
  • 12/02/2017Tko to pri nas laufa. Kdo si in koga poznaš.Ta sreda je bila v znamenju kulture. Vem glih sam zato, ker so ble popoldne štacune zaprte. Pa zarad FB, ker je bil poln Francetov in Vinkotov. In spet smo bli Slovenci na dveh straneh. Na […] Posted in Tereza Vuk
Povej naprej ...Email this to someoneShare on FacebookTweet about this on TwitterShare on Google+Share on LinkedIn

Oddaj komentar