Bipolar Times Vse, kar rabiš, je pogum, da pokažeš svetu, kdo si v resnici.

Nisem se odločil, da ne bom normalen. Tak sem.

10.09.2017 · Objavljeno v Jaka Tomc

“People who say they are okay with your mental illness are okay with your mental illness until you actually act mentally ill.” ~ Matt Haig

Nisem se odločil, da bom bipolarec. Nisem prosil za to. Vsaj mislim, da ne. Vedno sem želel biti poseben. Ta želja se mi je izpolnila. S krvno skupino 0- se uvrščam med 8% populacije, kot bipolarec med 2-3%, kot pisatelj, pesnik in založnik v še ožjo skupino. Torej sem brez kančka dvoma poseben.

Večkrat v svojem življenju sem slišal stavek: “Bodi normalen.” Nikoli nisem odgovoril z obrabljenim: “Kaj pa sploh je normalno?” Po navadi sem odgovoril z: “Zakaj?” Zakaj bi bil normalen? Nikoli nisem bil, nikoli nočem biti. Pa ne mislim, da sem ustvarjen za nekaj velikega, čeprav sem lev po horoskopu in mi uspehi pašejo. Življenje ti da eno možnost. Jo boš zapravil za to, da boš normalen? Da boš tak kot drugi? Ali boš drzen in boš našel svojo pot in hodil po njej, ne glede na to, da te bodo skušali spraviti z nje, ker ni normalna?

Seveda, vsi smo drugačni. Nekaterim normalnost ustreza. Meni pač ne. To ni poza, tak pač sem. Ko sem se moral odločiti, ali bom obdržal službo ali pisal knjige, sem se odločil za pisanje. To ni normalno. V Sloveniji ne. Tako kot ni bilo normalno, da sem se naučil brati preden sem se odvadil flaške s cucljem. Da sem znal pisati, ko sem še vedno lulal v posteljo. Je pa bilo normalno, da nisem preskočil razreda v osnovni šoli, saj naj bi bil preveč otročji. Normalno je namreč, da je otrok pri sedmih letih zrel osebek, ki se ne igra z avtomobilčki.

In ko smo že pri zrelih osebkih. Pri njih se šele pokaže normalnost ali njena odsotnost. Takoj, že po prvem stiku, lahko nekoga razglasimo za normalnega ali nenormalnega. Pa naj bo to zaradi njegovega fizičnega videza, oblek, ki jih nosi, stavkov, ki jih tvori, ali splošnega obnašanja. Vprašanja o službi, družini, lokaciji njegovega bivališča in prostočasnih dejavnostih nam dajo zadostne informacije, da ga pospravimo v ustrezen predal normalnosti. Potem pa je od nas samih odvisno, ali bomo ta predal še kdaj odprli ali pa ga bomo pustili na miru, saj nam ne ustreza.

Ne moti me, da nisem normalen. Me pa moti, da to moti nekatere druge. Pa ne zato, ker bi se obremenjeval s tem, kaj mislijo drugi. Pač pa zato, ker bi se morali vsi zavedati, da ravno nenormalnost pripelje do ključnih premikov na vseh področjih. Znaš imenovati eno osebo, ki je ključno zaznamovala človeško zgodovino in trditi, da je bila normalna? Verjetno ne. Zato ti polagam na srce, da se ne trudi biti normalen, ne glede na to, koliko ljudi ti je to reklo. Odkrij svoje talente, razvijaj jih in bodi, kar si. Predvsem pa hodi po svoji poti, sam ali z ljudmi, ki so ti blizu. Nisi normalen. Nihče ni. Normalnost je le beseda, ki se je ne da definirati. Ti pa si definiran. Tako ali drugače.

 

Preberi tudi

  • 13/05/2017Vsak dan se spomnim, da sem bipolarecVsak dan se vsaj dvakrat spomnim, da sem bipolarec. Najprej zjutraj, ko poleg prehranskih dodatkov vzamem majceno tabletko antipsihotika, in nato še zvečer, ko pogoltnem t. i. […] Posted in Jaka Tomc
  • 20/01/2017Kako globoko lahko grem? Do konca!Sem bil v sredo gost v trboveljski knjižnici. V bistvu sem bil prvič gost v kaki knjižnici, zato niti nisem imel pričakovanj. Upal sem samo, da ne bom odgovarjal zgolj z "da" in "ne". Ker […] Posted in Jaka Tomc
  • 25/01/2017Prihajam iz časov, ko smo porniče vlekli dol čez nočPrihajam iz časov kaset, videorekorderjev in stoenk. Iz časov pred mobilnimi telefoni, pred internetom, pred kabelsko televizijo. Prihajam iz lepih časov, kar pa ne pomeni, da nam je danes […] Posted in Jaka Tomc
Povej naprej ...Email this to someoneShare on FacebookTweet about this on TwitterShare on Google+Share on LinkedIn

Oddaj komentar