Bipolar Times Vse, kar rabiš, je pogum, da pokažeš svetu, kdo si v resnici.

Nič ti ne pomaga, če v teb stanuje un zajeban nemir

11.06.2018 · Objavljeno v Tereza Vuk

Zdej, ko se je Anthony Bourdain obesil v hotelski sobi s pasom kopalne halje, smo vsi neki šokirani. Pa kako je to možno, če je bil pa tak poln življenja človek? Ali pa ko se je obesil Robin Williams. Ali Chris Cornell ali pa Chester iz Linkin park. Vse neki po hotelih, pa sam pejmo. Padla tema na oči in zdej bo tema za večno.

Za narest finish rabiš pogum
Eni pravijo, da so taki ljudje strahopetci, zame so pa ornk z jajci. Za narest sam finish potrebuješ pogum. In pol ma folk take: “Pa vse je mel. Denar, slavo, družino.” Ker enim je to kr “vse”. Vse to ti nič ne pomaga, če v teb stanuje un zajeban nemir. Ko ti hoče tesnoba vrat zavit.

Vsi zgoraj našteti so imeli probleme z drogami in alkoholom. Z up and down-i sicer, ampak težke jebe. Vse to je pa majka milina za depresijo. Substance in depresija sta najlepši par. In nobeden ne zaluta kr na suh na vse, ampak zato k ma že s prve težke demone v sebi. Al so te doma zjebali in naredili iz tebe čustvenega invalida al te je zjebal life al si se pa že tak rodil. Samodestruktiven do konca.

Eni se pač ne maramo. In dvomim, da bomo kdaj pogruntali zakaj. In kle ti noben denar in slava ne pomagata. Vsi te obožujejo, ti se maš pa za en pofukan drek. Sicer si ego trip, ampak se maš še vedno za en pofukan drek. In ker smo se vedno tko počutili, smo tud zašli v substance. Da se ne zavedaš več tega kurčevega življenja. Predvsem sebe.

Kdaj berem komentarje pod kakšnimi takimi članki in vedno se najde kakšen jako inteligenten: “Sej je prov da je crknil. Preklet drogeraš. Taki se nikol ne skulirajo. Pobit vse.” Groza. Če bi blo tko prov, danes vi ne bi mojih knjig in kolumen brali. Ker bi me ubili, ker itak ne bom nikol boljš in sam škodim temu svetu. V resnici škoduješ le sebi. Ok, pa bližnjim, ker se sekirajo. In tud če se vzameš v roke, boš moral do konca živeti sam s sabo. S svojo preteklostjo. S svojo ranjenostjo in občutljivostjo, zaradi katere si tudi pristal tam.

Jaz delam ta počasen samomor
In pri vseh pokojnih znancih in frendih, se samo čudiš da si še živ. Oh, koliko samomorov. Niso zmogli več. Če bi vam povedala podrobnosti, bi mislili da je film vse skup. In ko sem živela v enem drugem fletu, me je skoz balkon klical. Neki me je vleklo tja. In vsakmu k sem to povedala je bil odziv seveda tak: “Se teb meša? Kako te balkon kliče?” “Ne vem. Kliče me skoz.” “Alo, ne seri z neumnostmi. Da si ne boš kej naredila slučajno.” “Ah, kje. Še v življenju nisem probala delat samomora. Jaz delam unga ta počasnega.” In pol ko sem nažgana in žalostna in jokam, rečem komu, da kaj če bo en dan res sam štrik in radiator. Sej vem, da nimam jajc in niti vozla ne bi znala narest, sam tko. Kaj če se ti tok stemni pred očmi, da ti postane vseeno. Sam pejmo. In vsi bi govorili: “Pa kdo bi to rekel. Pa tko zabavna in nasmejana je bla skoz.” Hja. Mi smo eni ranjenci, ne pa zabavni in srečni.

In vedno se spomnim svojega strica. Bil je vesel, uspešen dečko. Enkrat je teta depresija potrkala na možgan in je blo konc hecov. Iz antidepresivov na antidepresive in na koncu obležat v temi v postelji. Kadar sem prišla na obisk, sem ga probala zmotivirat, da gre iz postelje, pa ni šlo. Bil je drug. En dan pa je zbral moč in se dvignil. Šel je na njegov najljubši kotiček na Krasu, povlekel pas, si izbral vejo in zaključil svojo pot tam. Dan prej je spraševal mojo nono: “Kaj bo z našo Terezo?” Po pogrebu sem šla v naši bajti na Primorskem, polni enih ljudi, na wc. Zaklenila sem se in si delala lajne. Peterle je trkal na vrata, da mora na wc, jaz sem pa sam sedela na školjki in strmela kr nekam. Ko sem prišla domov, sem se ornk zamislila. Čez par mesecev sem pustila vse. Od tega je 13 let. In zdej živim brez balkona.

Preberi tudi

Oddaj komentar