Bipolar Times Vse, kar rabiš, je pogum, da pokažeš svetu, kdo si v resnici.

My circus, my monkeys

29.01.2017 · Objavljeno v Tereza Vuk

Prej sem mal gledala po FB, če najdem kakšno idejo za kolumno, ker mi tipično prokrastinatorsko deadline v rit skače. Moje standardne nedelje. Tipkanje, pošiljanje teksta uredniku, pa preklinjat sebe ker sem na svetu že 40 let pa še vedno vse zadnji moment delam. No in da me “glavni in odgovorni urednik” Jaka Tomc ne pošlje v kurac, sem v obupu probala kej na FB najdet. Pa sem bla hitr s povešeno surlo, ker sem vidla sam rokomet, pa Hrvati neki. Sej vse super, svaka jim čast, ampak sem se šla vseen hitr na FB pritožit: “Aaaa, mami, jaz nimam teme!” Pa je en predlagal da naj pišem o temu, da kako pri včerajšnji tekmi nismo mel loserske mentalitete, ampak zmagovalno. Končno. Ker to je celo čudo.

Predavalnica pri Terezi
Pa sunce nam žarko, kokrat bom jaz mogla še o temu pisat? “Glavni in odgovorni urednik”, najemi pisarno, gremo v biznis. Predavalnica pri Terezi. Ganjo nej si vsak sam prinese. In najprej bi na tablo napisala: “Loserska mentaliteta? V kermu vokabularju je že ta beseda? Odpade. Na odpad z njo.” Ker jaz prov kdaj ne štekam ljudi. Pa kako si predstavljate kej dosežt v življenju, če boš vedno ena siva miš? Vse je v energiji. Če ti stopiš v sobo polno ljudi, z glavo vzdignjeno v stilu: “Jebite se vsi, cel svet je moj!” te bojo tud ostali tko vidli, pa čeprov ni glih tko. Če boš pa ves skrušen stopil v to isto sobo, lahk sam še brce v rit pričakuješ. Ker ljudje so taki.

Se spomnim svojih začetkov s pisanjem. Če sem šla ven žurat na Metelkovo, sem vsakmu težila s svojim blogom: “Pejt brat, to je top!” In talat listke z linkom bloga. Pet ljudi se mi je smejalo, dva sta fuknila listek stran, trije so šli prebrat. Uni trije so mi vsi poslali: “U, tole je pa res dobr.” A prejšnji večer se mi je cela družba smejala: “Ma ti si prfuknena. Kako lahk sploh zase rečeš da si dobra. A je kej na Googlu o teb?” Pa jebo te Google v šupak, jaz ti govorim, đizs. Dans naj me gre odgooglat, bumbar. Sej nisem razlagala da sem doktor fizike. Če se človek sam pohvali, si takoj čuden neki. Ne zadost skromen. Pa briga me res. Kera mama pa svojga otroka predstavi: “Moj je ful beden.” Itak je njen najboljši, najlepši, najgenialnejši. Če prodaja buče, se bo pa čez leta itak pokazalo.

Gospa, nova številka Jezuščka
Tko kot pri pisanju. Al pa pri unih k ti sesalce na vratih turijo, ker un, samo un, bo v dveh minutah naredil generalko mojga fleta, vmes ko bom šla do štacune. Al pa uni modeli, k mi zvonijo na domofonu v soboto: “Gospa, Jezuščkova nova izdaja revije … cerkev … neki … vaš kaselc.” “Nimam kaselca. Puste gor na kaselcih.” Itak te boli patka, a pazi samozavestne modele. Naslednjo soboto spet zvonijo: “Gospa. Vas je že zadnjič zanimalo. Nova številka Jezuščka je. Bomo na kaselcih pustili.” Še dvakrat bi mi pozvonili, jebeš me da bi šla prov dol po revijo kaj je zdej to za eno čudo. Človek mora it z zmagovalno mentaliteto v vse: “Jaz sem lih tok dobr k vi vsi, ok? Če pa kej ne štima, se bomo pa vzun pogovorili.” Sploh na začetku ko se prebijaš šele nekam.

Sicer sem kdaj mal pretiravala, sam vseen dosegla, kar sem hotla. Če ne bi jaz verjela v svoje pisanje, svoje stavke, svoje otroke, kdo bi? Bla sem k ena tečna mama, k je vsakmu nabijala, da je njen otrok genij, sam da drugi tega še ne vidijo, uni so se pa posmehovali nazaj. In mami in mulcu. Veš, da ti dvigne živc, pa si rečeš: “No, zdej boste pa vidli.” In pač dosežeš, hvala svoji trmi in samozavesti, to, da na koncu Matej Špehar na Kongresu slovenskih založnikov predava tvojo pot, mojo fucking zgodbo, in seveda zraven ne pozabi omenit “samozavest serijsko.” Ker tko se dela.

Ko so men rekli da sem preslaba za literarno delavnico, se nisem nč zamorila, sam do enga frenda sem uletela: “Ma dej, ti nimajo pojma.” Sej je Marko Crnkovič lepo napisal v spremni besede Kolumniatrije: “Da ne omenjam tega, da se je kot kolumnistka na Fokuspokus povabila sama. Tako rekoč me je postavila pred dejstvo. Seveda ni nič nenavadnega, da nekateri avtorji sami ponudijo tekst, Ampak praviloma so plašni in skromni. Tereza Vuk pa ni bila nič skromna. Rekla je da ona mora imet kolumno. Da ni druge.” Praviloma my ass. Že zato sem izstopala, pol pa sam še puf, ljudem ponudiš svoj tekst.

Skuna in intervju
Sej ne prodajaš bullshita. Folk bullshit zavoha. Ljudi lahk nategneš enkrat, dvakrat težka. Ko sem uletela do Šaleharja na intervju, sem mu prvo stvar prijavila: “A veš, da si lahk si v čast jemlješ, da sem prišla.” Pa ne zato ker bi si mislila ne vem kaj, glih kontra, ker ga cenim in če me ne bi povabil on, mene Val 202 ne bi videl nikol. Par dni nazaj sem mela pri seb intervju za Portal plus. Pizda mi materna, nikol več take zajebane skune ne bom kadila za intervju. Sam še domača. Jaz sem vse sprot pozabljala o čem je debata, pol me je trikrat paranoja vmes zagrabla, je blo treba ugasnit telefon, da nč več snemanja, misli so mi lutale do vesolja in nazaj. In ko je nanesla neki debata na samozavest in kako bi jo jaz pol svoje stalala Slovencem, mi bejba prijavi, da pa kok sem v bistvu na easy jaz. Ja pa itak. Sej samozavesten ne pomeni prepotenten.

Moj lajf, moja pravila
In pol k mi bralci pišejo in odgovorim so eni kr začudeni: “Pa sej ti si prov prijazna.” Ja, pa seveda, kakšna pa. To se je kr ena fama okol mene naredila, da sem polna same sebe pa bogtigavedi kaj še vse. Ampak če se jaz na začetku ne bi fuknila v vse tko, kokr sem se, k ena zblojena levinja, pol vi mene dans ne bi brali. Ker bi siva miška še vedno ždela vsa zabedirana v kotu, ker so ji še za literarno delavnico rekli da je preslaba. Ker bi se pustila posmehovanju. Ma fuck off vsi. Moj life, moja pravila. My circus, my monkeys.

Včer na enem sestanku sem bla prov začudena k mi je en model razlagal, da ma še druge avtorje in sem takoj v luft skočila: “Čak, a so vsi Tereza Vuk?” Me je sam gledal in ko je odhajal ziher kr naenkrat nisem bla sam ena izmed toliko avtorjev. Če ne druzga, sem ena prfuknjena ženska izpadla. Sam ista k vsi ziher ne. Ali kot mi je poslal en bralec en dan, da je s Šaleharjem nanesla debata name in da je Mihiatrija rekel: “Tereza je zelo fajn in prijazna punca. Da je zajebana, se bolj dela.” Ne mi cinkat coverja, đizs. In z istim vprašanjem kot se je pri njemu začel takrat nekoč intervju, se je začel par dni nazaj intervju pr men doma, ko me je bejba vprašala: “In, kdo je sploh Tereza Vuk?” Se mi je kr joint zataknil. Hja. A million dollar question. Kam lahk pokličem?



Preberi tudi

  • 22/05/2017Js bi bla razprodana prej k kokain v bombončkihUra je deset zjutri in polomljena od vikenda pišem na hitr, da me urednik ne ubije. En dan bom tko nagonila vse kolumne v pm, da nobenmu ne bo nč jasno. Prvega junija bo točno dve leti od […] Posted in Tereza Vuk
  • 27/03/2017Pozna kdo koga, k mu je ime Sandokan?Vsi k pišemo smo ego tripi Ko me kdaj kdo vpraša, kako je pisat kolumne, mu odgovorim, da je fucked up. Ker je res. Imet vsak teden novo temo in probat še napisat približno dobr, je kr […] Posted in Tereza Vuk
  • 12/04/2017O, fuck, ne še kolumna Članica prokrastinatorskega kluba Na hitr pišem kolumno, lovim dva dni nazaj. Kar mi ni podobno. Ko sem začela skor dve leti nazaj pisat kolumne za Fokuspokus, so frendi stave polagali, […] Posted in Tereza Vuk
Povej naprej ...Email this to someoneShare on FacebookTweet about this on TwitterShare on Google+Share on LinkedIn

Oddaj komentar