Bipolar Times Vse, kar rabiš, je pogum, da pokažeš svetu, kdo si v resnici.

Prihajam iz časov, ko smo porniče vlekli dol čez noč

25.01.2017 · Objavljeno v Jaka Tomc

Prihajam iz časov kaset, videorekorderjev in stoenk. Iz časov pred mobilnimi telefoni, pred internetom, pred kabelsko televizijo. Prihajam iz lepih časov, kar pa ne pomeni, da nam je danes kaj hudega. A vseeno se sprašujem, kaj bo z naslednjimi generacijami, če bo šel napredek tehnologije tako hitro naprej.

Star sem bil kakih deset let, ko je fotr od nekje privlekel videorekorder. Mislim, da ga je prešvercal iz Avstrije, kot je bila takrat stalna praksa. Kako sem občudoval tisto črno škatlo. Še isti dan sem letel v videoteko in si izposodil nek akcijski film. Odprl se mi je nov svet. Svet, v katerem sem lahko izbiral ne le med šestimi programi, ampak sem imel na razpolago na stotine filmov. Dobro se spominjam, kako smo s sošolci en dan družno krenili v knjižnico po Basic Instinct in prevrtavali nazaj prizor, ko Sharon Stone pokaže češpljo. Seveda smo pri vseh doma iskali in v veliki večino tudi našli porniče tastarih in si jih z zanimanjem ogledovali.

Prvi računalnik sem dobil v sedmem razredu. 386-ko s 40 megaherčnim procesorjem, 4 megabajti rama in 50 megabajti trdega diska. Igrice smo dobivali na disketah, s kapaciteto 1,44 megabajta. Danes je USB ključek z deset tisočkrat večjo kapaciteto že zastarel. Nekaj let kasneje smo se priklopili na internet. Nova prelomnica v mojem življenju. Modem je omogočal prenos do 64 kilobitov na sekundo. To je v praksi pomenilo, da je škatlica, ki je piskala ob vsakem priklopu in zasedala telefonsko linijo, vlekla dol datoteke z maksimalno hitrostjo 8 kilobajtov na sekundo. Danes imam optični internet, ki mi omogoča več kot 600 krat hitrejši prenos. Dvajset let nazaj smo morali kratke nekajminutne filmčke (ja, itak da so bili večinoma porniči) vleči dol čez noč, danes HD celovečerni film potegnem dol v dvajsetih minutah. Porniče imam pa itak na osmih TV kanalih.

Tretji letnik srednje šole. Kupil sem svoj prvi mobitel. Malo kištico firme AEG z majhnim zelenim ekrančkom in anteno, ki se je lahko potegnila ven. No, to je bil pa luksuz. Sicer nisem mogel skoraj nikogar poklicati, saj ostala družba še ni bila opremljena s prenosnimi telefoni, ampak bil sem kadarkoli dosegljiv. Saj pravim, luksuz. Svoji svobodi sem se odpovedal leta 1997. In ko sem leta kasneje napovedal, da si bom izklopil telefon za nekaj dni, sem naletel na neodobravanje. Ugotovil sem, da je bila odpoved svobodi kolektivna in se vrnil nazaj v globalno vseprisotno omrežje.

Tudi če ne lovijo Pokemonov, so mladi praktično non-stop priklopljeni na elektronske naprave. Na eni od voženj v službo z vlakom sem opazoval mladenko, ki je naenkrat po telefonu govorila s prijateljico in pisala sms. Dobro, boste rekli, ženske pač lahko delajo več stvari hkrati, mlade ženske pa sploh. Naj bo. Danes je nekdo na televiziji opozarjal, naj ljudje ne gledajo v mobilnike, ko hodijo po zaledenelih pločnikih. Zdrava pamet? Ma ne. Itak se nam ne more nič zgoditi. Koliko kolesarjev vidim, ki med vožnjo (in to sploh ne počasno) drkajo telefon. Pa ljudi za volanom. Če oni lahko, zakaj ne bi mogli mi, pešci?! Ne bodi kot drugi, pravi Feri Lainšček, ampak prišli smo do trenutka v zgodovini, ko smo si vse bolj podobni. Nič ni narobe s tem, da je tehnologija dostopna vsem, hvala bogu. A ravno ta tehnologija nas odtujuje od soljudi, nas izolira in omogoča nadzor nad nami. Sem za tehnologijo, a tudi za zdravo kmečko pamet, ki mi pravi, da je včasih bolje iti v lokal pojesti pico in pustiti telefon doma, kot pa pograbiti telefon in poklicati dostavo. Virtualni svet ne bo šel nikamor, mi pa gremo vsi po vrsti v isto smer. In žalostno bi bilo, če bi na koncu poti karkoli obžalovali.

 

Preberi tudi

  • 20/01/2017Kako globoko lahko grem? Do konca!Sem bil v sredo gost v trboveljski knjižnici. V bistvu sem bil prvič gost v kaki knjižnici, zato niti nisem imel pričakovanj. Upal sem samo, da ne bom odgovarjal zgolj z "da" in "ne". Ker […] Posted in Jaka Tomc
  • 17/01/2017Pisatelj sem postal tako, kot nekdo postane gejTole je moj prvi zapis na tej strani po septembru 2015. Zaman ga boste iskali, tako kot vse, ki so bili tukaj zapisani pred njim. Zakaj? Ker se mi je zdel pravi trenutek za nov začetek. K […] Posted in Jaka Tomc
  • 10/09/2017Nisem se odločil, da ne bom normalen. Tak sem."People who say they are okay with your mental illness are okay with your mental illness until you actually act mentally ill." ~ Matt Haig Nisem se odločil, da bom bipolarec. Nisem prosil […] Posted in Jaka Tomc
Povej naprej ...Email this to someoneShare on FacebookTweet about this on TwitterShare on Google+Share on LinkedIn

2 komentarja to “Prihajam iz časov, ko smo porniče vlekli dol čez noč”

  1. Moje knjige že nekaj časa krožijo po tamkajšnjih hodnikih. Knjižnica jih pa tudi ima 🙂

  2. Pozdravljen,
    Mislim, da bi bili v Poljski knjižnici veseli najinih pripomočkov za manično krmarjenje.
    Jst bom enkrat kmalu šla pa potalala par avtorskih izvodov, čist resno — zdravnikom in sestram.
    Mogoče bi bilo modrejše pacientom, ampak ni moj stil 🙂
    Cheerz,
    Yeah. Dirt.

Oddaj komentar