Bipolar Times Vse, kar rabiš, je pogum, da pokažeš svetu, kdo si v resnici.

Zuckerberg bi nam moral dat možnost brisanja naših debilizmov

02.10.2017 · Objavljeno v Tereza Vuk

Po napornem petku je spet nedelja in spet pisanje. Da je bil naporen petek, sem dojela včer, ko sem se vsedla za comp in vidla kakšna sporočila sem pošiljala folku naokol: “Mpabtud vem dabne bos men nikolnnazajbtovrekel… Grembiz kafane.” Fucking shit, res. Ne sam da maš drug dan moralca, da kaj kurac se je moglo možganom neki zmešat na suh (na suh, ja, to bo), ne kje, treba je še dat vedet ljudem, da si taka koma, da si še bolj nepismen k ponavad.

To bi moglo vse tko bit narejen, da po taki noči lahk vse zbrišeš
Jaz ne vem iz kje se spomnim kr met ene scenarije v glavi, pa kr nabijat neki folku, k sploh ni res. Maili, sms-i, FB sporočila, to bi moglo vse tko bit narejen, da po taki noči lahk vse zbrišeš. Ampak ne, kurac od Zuckerberga ma antene na buči za vsako joško, da bi nam z zmačkanimi moralci dal možnost brisanja naših debilizmov, to pa ne.

Še dobr da se pri FB statusih dost nazaj držim. Zdej. Enkrat sem pa vsa nažgana doma ob treh zjutri ta najbolj zadeprane balade ever metala, pa kr jebat mater vsem, pa ne vem kaj še vse. Da ja vsi vidijo, da nisi najbolj gladek. In se drug dan zbudiš ves žejen, čupa na vse strani in greš prvo stvar gledat, kaj si objavljal oz. kaj je treba brisat spet. In sam moliš, da nisi že pol Slovenije zabaval vmes, ko se je telo šele odločalo al dans umret al jutr. Bog ne dej da dam kakšen samomorilen citat al pa fotko s kakšnim bolj bizarnim črnim humorjem, mam že polno sporočil, če je vse ok z mano. Valda, da folku ni vseen če te zavintla v ene čudne sfere, pa čeprov je v končni vse ok. Dvakrat preveč poveš, da si v depri, pa da ne vidiš več smisla v ničemer, itak da je panika.

Sej jaz tud po FB prov vidim, kdaj je kdo koma. Al pa v depri. In vsi ostali FB frendi. Za enga prov vem. Takoj k napiše citat k roman na pol, jih ma ful v riti. K če ne je tih. Ta drug točno vem kdaj je spet nesrečno zaljubljen, ko mu ob treh zjutri dogaja: “Oh why in oh why, ti mene ne imeti rada?” Pa gasa z baladami. In točno vem da je koma strica Toma. Za koga se kdaj vprašam, a je ta pozabil vzet pilule al mu jih manjka? Al jih je nagnil mal preveč. Aha, tega spet manija tolče. In tko mi vsi vidmo te mood svinge od vsazga, namest da bi se vsaj ta nažgani pa s pilulami nazaj držal.

Kdaj se mi edin taki mejhni hudički v riti vžgejo, čist miceni, k pol iz tuge in alkota bi kr nekomu drugmu na njegovmu zidu zasikala,ampak ne njemu, ampak nekomu k pri njemu komentira, men gre pa ta na živce. Čist pri eni tretji debati bi mu k ena profesorca v šoli rekla: “Alo, zdej pa tko. Klele lepo vsedi se, poslušaj, pa tišina.” Sam pol dojamem da to hudičkom sam iz tuge dogaja, pa da je čist brez veze, ker narod je dans živčen in se mi ne da it pol enega besednega ping ponga s kr enim, za kerga mi v bistvu dol visi.

Ampak pri sporočilih me pa še vedno spodnese. In pol se drug dan sam tolčem po glavi, pa upam, da modelu pliz, pliz, pliz, glih dans crkne comp za forever, telefon pade v wc, se mu skuri hiša, pa še oropat nej mu pridejo elektriko. Sam ne brat teh mojih pijanih sporočil.

Ko dojameš da je šel joint po gobe, pa ne zato, da si jih bo z jajci delal
Pol mam pa tok okenčkov spodi odprtih, da itak vse fališ. Vmes ko se meniš resno za eno kolumno neki, se zmotiš in njim ponesreč pošlješ, da jaz prinesem za joint in unmu za joint, da kok znakov teksta je kok maila. Sej men rata marsikej ponesreč falit. Pred leti sva z bivšim tipom hotla poslat nekam prošnjo za en njegov job in kr je en bolj nesposoben k ta drug sva poslala ponesreč na job moj blog namest prošnje. Zgodba je bla v takem stilu: “Kje so kurčevi Apavrini, ker sem v fucking depri!” Fuck, kako sem mogla enmu polepšat zamorjen dan na jobu. Do sem slišim krohot.

Sej krohot je bil tud, ko mi je ratal zamešat cifro do enga frenda, k greva kdaj skup na joint, pod ime mojga fotra. Nesposobna, nimaš kej. In sem vse pomutila in kontra poslala. Unmu za jointe, če ma en keš zame, pa fotru, če je kej v igri. Fuck. En dan smo sedel s fotrom in bratom na drinku in jaz kao da že odhajam, ker grem s frendom enga skadit. In kličem in kličem k ena budala in un ne dvigne. Fuck, že skor popizdim, k fotr povleče čez uro ven telefon iz jakne: “En me je klical. Pa nč nisem slišal.” A jebemu sunce žarko. Krohot. Un ta histeričen, ko dojameš da je šel joint po gobe, pa ne zato, da si jih bo z jajci delal.


Preberi tudi

Povej naprej ...Email this to someoneShare on FacebookTweet about this on TwitterShare on Google+Share on LinkedIn

Oddaj komentar