Bipolar Times Vse, kar rabiš, je pogum, da pokažeš svetu, kdo si v resnici.

Pozor, fake news!

11.12.2017 · Objavljeno v Tereza Vuk

Ta teden je Oliver Dragojević umrl na vsak drug dan. Par dni prej Kirk Douglas. Black Adder je pa itak vsako leto pokopan. In ko je včeraj umrl legendarni Jernej Šugman, jih velik ni verjelo, da je res. In zakaj je to tko? Zato ker ljudje delijo čist sfaljene informacije na vse strani k zbezljane ovce. Če se že gremo vsi navidezne novinarje na FB in neke medije, pol bi lahk saj tok imeli v glavi, da obstaja Google, kjer maš informacij o vsemu. In če znaš razmišljat, znaš ta prave najt . Če nas že zanima smrt nekoga, ti to par minut kasnej že piše na njegovi Wikipediji. Ko sem vidla, da je nekdo naredil Wikipedijo o meni, sem sam letnico rojstva gledala. In razmišljala, da sam jaz ne bom vedela, kaj bo sledilo tisti letnici. Vi pa vsi.

Če pa piše na netu
Ampak zdej nisem kle. Razmišljam, kako hitr se da ljudem vsak bullshit prodat. Predstavlji si eno novopečeno mamico, k bolj zaupa FB-ju kot komerkoli in nabaše na ene tri forume kako dojiti, cepiti ali ne in podobno. Vsak nabija svojo, vsak je po njegovo vse preštudiral po netu, sami doktorji znanosti v glavnem. Po možnosti isti, k so cel teden delili dalje, da je Oliver umrl. Če pa piše na netu!
Družbeni mediji so tud raj za zagovornike teorij zarot. Za prepričat koga v to, rabiš sam enga bolj skromnih možganov, k ma glih dve minuti cajta, da se mu da poslušat. Če jim pa začneš kej kontrirat, ratajo pa žleht k hudič in agresivni do fula. Tam pri agresiji mi rata vse jasno. Ko človek pokaže svojo agresijo, je to sam zato ker ve, da je nebogljen in da mu je ta še zadnja možnost.

Zato se tud ne spuščam v kakšne debate z vegiji in podobno. Ker si za njih kot vsejedec takoj morilec krvavih rok, ti pa bog ne dej, da probaš kej na foro ubogih solatk rečt. Vse lepo in prov, vsak nej živi po svoje, sam dejmo si  normalno delit mnenja, ne pa: “My way or the highway! Fuck you!”
Recimo, jaz sem za legalizacijo ganje. Ampak, ko mi kdo reče, da pa ni, je men to vse ok. Ne bom začela človeka prepričevat na vsak način v ne vem kaj. Bolj ko siliš v nekoga z nečem, bolj se bo začel odmikat. Ma svoje možgane, nej sam razmisli kaj in kako.

Ampak “imeti svoje možgane”, je na FB kdaj prov vprašljivo. Jaz se res vprašam, kok ljudje sploh kej zares preberejo. Vidim pri svojih kolumnah na FokusPokus, kako folku dvigne lase v luft sam zarad naslova. Naslov, k nima veze pol nobene s celotnim tekstom. “Kaj se pičkiš, si sploh prebral?” “Ja ne, če si zaklenjena.” “Koji kurac pol pametuješ?” Ker sika kr na suh. In tud vsi vemo keri so mediji, kjer jim ni nč za verjet, ampak dajo pa take naslove v članke, da pol vseen pritegnejo “dejte nam spermo in kri” ljudi, in pol spet uni veselo šerat dalje, pa čeprov je vse izmišljeno.
Al pa, kr en blogger tam napiše svojo svetovno resnico, brez enega dokaza, in spet ovce vse pokupijo. Alo, pa kje je kej črno na belem?


Vesoljka s planeta Terezaurus
“Ok, priznam. Nisem vesoljka kr tko. Doma so me posvojili iz planeta Terezaurus. V preobleki ene zblojenke je v resnici en 500 let star vesoljec, k je prišel sem raziskovat našo “inteligenco”. ” Napišem še ene par kolumen na to temo, pa jebo majku, da jih najdem že ene deset in bi že imeli svojo skupino “Kdo je še iz planeta Terezaurus?” Žemba iz Žalca bi bil ziher ta prvi včlanjen. Pa si dejmo tko en drugmu buče prodajat, pa smo zmagali. Piece of cake.
Ne sam da se folku jebe o dokazih, še datuma člankov ne preberejo. In deli en, da spet enga mulca pogrešajo in pogledaš datum, pa dojameš, da je že 4 leta mimo in mulc že zdavnaj na faksu. Ampak, ker niti eden ni šel pogledat datuma, so začeli kr vsi delit dalje in evo ga, hopla konopla, na nov pogrešan. 

To pa vsak dan berem okol “ta pa ta mladoletnik odšel neznano kam”, pa magar ga ni sam par ur. V mojih mladoletnih cajtih je blo to čist drugač. Vzun sem koga srečala in pač zalutala dalje. Tud v copatih do Fiese mi je ratalo, vse žive neumnosti. In tko kr po par dni. In ker ni blo mobitelov, so bli starci odvisni sam od tega, kdaj se bo teb kje dalo najdet kakšno govorilnico kje okol. Tud enkrat niso klicali policajev. Ne ker bi jim blo vseen, ker so točno vedli, da je to spet sam eno moje najstniško maslo.
Dans je to drugač. Sem bolj pod kontrolo kot sem bla mladoletna. En dan me ne bi blo na FB, na dva maila ne bi odgovorila in ne dvignila enga klica, bi mi že gasilci drug dan vrata dol metali. Nikol ne veš kdaj te lahk kje kap rukne in obstaneš v svojem sranju nekje na tleh. Sosede bi se zgražale: “Kaj tok smrdi iz fleta? A zdej se ji že smeti ne da več ven nosit? Goddamn hippies!”, v resnici bi pa razpadala tam v bruhanju.

In pol bi blo spet cel kup dezinformacij po FB: “Kaj, kako, zakaj? Sej ni čudno.” Jaz bi pa pod zemljo sam molila, da so sploh ta prav datum napisali. In bi delili vsi dalje, še uni k te za časa življenja niso mogli videt. Ker o pokojnih vse najboljše. My ass pa vse najboljše. Če me maš zdej za eno naduto prasico, me mej pol še naprej. Ker kaj če men pol.
Jaz sem zdej še kle. Zdej. Ali kot sem napisala v Kolumniatriji: “Tko to gre. Prideš in greš. Si bil, pa te ni več. Če si se zdel sam sebi top shit poseben, takrat ziher zares dojameš, da si isti k vsi. In ko kdo umre, vedno vprašamo: “Kako je pa umrl? Zakaj pa?” K da ma to kakšno vezo, pa čeprov sama seb scenarije o koncih pišem. Ni ga več. Prišel, videl, ne tok zmagal.”


Preberi tudi

Oddaj komentar