Bipolar Times Vse, kar rabiš, je pogum, da pokažeš svetu, kdo si v resnici.

Danes so drugi cajti, ampak spoštljivost ne bi smela kar izpuhtet

26.04.2018 · Objavljeno v Tereza Vuk

Včer sem razlagala enmu v nekem lokalu, kakšno temo sem mela v kolumni v ponedeljek. Pač taka nostalgična, zabavna. Moda zdej, moda naša v 80ih v Jugi in podobno.

K smo že pri kolumnah. Več ljudi mi piše: “Pa ne mormo te brat k si zaklenjena.” Na Fokuspokus ob ponedeljkih sem, na Bipolar Times, vsak drug teden, pa nisem zaklenjena. In pol me gledajo čudno: “Aja?” Ja, pa zakaj mam jaz FB? Zato, da vsak ponedeljek za dobro jutro objavim kolumno. In če mi dobr sledite, nimate kej zamudit.

So res tok drugi časi?
Anyway, razlagam temu modelu o kolumni, o nadaljevankah k smo jih gledali mi, pa kaj danes mulcem dogaja in že sva bila pri spoštljivosti. Nekoč in danes. Lahk nas date tud za prdce stare znergane, pa mi prodajate zgodbe “da danes so drugi cajti”, sam mislim, da spoštljivost ne bi smela kr tko v luft izpuhtet, ker so “drugi cajti”.

Poglej jih na avtobusu. Vsak svoje slušalke v ušesa, pa buljit v ekran telefona. Da se ena 80-letna zraven tebe komi drži in upa da bo šofer vozil tko, da ji ne razčefuka še drugega kolka, to sploh ne vidijo. Niso vsi isti, seveda, jih je pa kr lepa večina takih. In pol se mi 40 in gor letniki vzdigujemo: “Se boste vsedla gospa?,” ker nas so pač drugače učili in v mislih k starudine preklinjamo tamale, ker za ker kurac morm jaz stat, ne pa un k ma še čist frišne gležnje. In pol se gužvaš tam med vozički za otroke, jokom, enim invalidom na vozičku, pa eno damo, k ma špica brez nagobčnika s sabo. Enkrat sem bla tko slabe volje, da sem si rekla, da če men kdo zasika naj dvignem komu rit, bom rekla, da sem noseča. Da je čisti začetek in da je tko rizična nosečnost, da mi bo mogu šofer dol pomagat odšetat. Pa nej mi kej dokažejo, da ni res. Ni to tko k na avionu: “Is there any gynecologist in the house?” Sam pol nisem. Ker bi mene vest zapekla.

Se pogovarjava to z modelom in zraven lokala je trgovina. Kr naenkrat zagledava prodajalko kako pride iz trgovine držat vstopna vrata eni invalidki. Ženska k lahk sam z roko premika en gumb na vozičku. In pol zagledava niti pol metra od nje, cel kup mularije. Ene deset komadov, konec pouka, vsi veseli in brezskrbni, se basat s čipsom in coca colo. Ženska invalidka je baje tam v tišini sedela kr neki časa. In niti eden od teh mulcev, mu ni tok žarnica v glavi posvetila, da bi se stegnil mal z roko, pa odprl vrata. Ker se bojo čudežno itak sama, če ne bo pa že prodajalka, vmes ko streže notr kruh, ven priletela.

In men res ni jasno. So res tok drugi časi? Se jim sploh še doma kej privzgoji, al se pričakuje da bodo to že učiteljice zrihtale v unih parih urah? Resda jih sama nimam, mi je pa zanimivo, kako je vsak dan vse bolj fucked up vse skup. In resda sem jaz celo osnovno šolo v Jugoslaviji še nardila. Tam ni blo trte mrte. Dve okol kepe, pa sam tišina. Kar seveda spet ne podpiram, agresija ni še nikol nč dobrega prinesla, ampak meje znat postavit svojmu otroku je pa treba.

Jaz bi bla po moje ful zatežena mama. Sej bi bla materinska in vse kar spada zraven, ampak ne bi blo nobenih ugovarjanj kle. Moja hiša, moje položnice, ti si otrok, jaz sem odrasla in moja beseda velja – to je to. Čist simple pravilo. Mi je razlagal znanec, k sta šla z ženo narazen, da zdej šestletna hčerka vse sama uravnava. Pri komu bo spala, kaj bo delala, kako se bo obnašala. “Midva ji pustiva, da se vse sama odloči”. Kr čutiš un prizvok v glasu k si v resnici misli: “Ti ne štekaš, da je najina genij.” Opet jedan.

Dežela k poka od genijev in talentov
Pa mi bi mogli bit čez par let ne “dežela na sončni strani Alp”, ampak “dežela k poka od genijev in talentov.” Pol je pa star 19, pa gre z mamo na infomativni sestanek za na faks. Mora mami najprej preštudirat da bo v vatko zavit. In kako “midva ji pustiva, da se vse sama odloči”? Pa kako the fuck se bo šestletnik kej odločal po svoje? Lahk pove kaj hoče trenirat in podobno, ne boš mu pa valda aplavdiral, ko bi za dobro jutro rekel, da gre v tvojih tangicah v šolo. Ker njemu tko paše. Boš ja. Danes greš brez večerje spat. In večno prerekanje, kdaj it spat. Ja pa v pizdu mater, ko starši rečejo, ne? Pod kovtr, jim ugasneš luč, to je to. Sleep tight in podobne si lahk sam še odpojejo zraven. “Pa jaz bi v tvoji pojstli spal!!! Aaaaa!” Kakšni tvoji, bumbar? Ta pojstla je od mene pa od tvojga fotra. K če je ni blo, tud ti ne bi zdej kle cvilil zraven. A ne, Jože?” Jože smrči zraven, majka pa še kr moralizira: “In zakaj smo kredit vzdignili? Da maš ti lahk svojo sobo. A veš kok je lačnih otrok po svetu?” “Sej tud večelje nisem dobil.” “Maš pa svojo posteljo zato. Vozi, soba. In da je luč takoj ugasnjena! Dej, Jože, ti se pa zbud, k je končno mir. Pizda, ne najdem unih ta sexy tangic.”

In pol mi vsak reče: “Sej, če bi mela svoje, bi blo to drugač”. Še ta udarec, da te kr spremenijo. Nadvladajo, in sam upaš da bo dobil job in partnerja do 40-ega, da si ga skenslaš iz grbe. Zato je pa boljš si priznat, da nismo vsi za vse. Iz mene bi totalnega softiča naredili. Men bi po mojem tok živcev spili, k sem bolj pri ta histeričnih, da bi se mi jebal čist za vse, sam da bi bil mir pri bajti. Če dvigujejo riti na busih, kaj delajo v šoli. Nej se naučijo sami hodit v McDonalds, pa nej cel dan sam v telefone in compe buljijo. Pa nej se sami vzgojijo. Rabla bi jih sam takrat: “Kdo mi gre v lekarno? Mamici je zmanjkalo apaurinov.”

Preberi tudi

Oddaj komentar