Bipolar Times Vse, kar rabiš, je pogum, da pokažeš svetu, kdo si v resnici.

Pisatelj sem postal tako, kot nekdo postane gej

17.01.2017 · Objavljeno v Jaka Tomc

Tole je moj prvi zapis na tej strani po septembru 2015. Zaman ga boste iskali, tako kot vse, ki so bili tukaj zapisani pred njim. Zakaj? Ker se mi je zdel pravi trenutek za nov začetek. K sodelovanju sem povabil prijateljico, pisateljico in kolumnistko Terezo Vuk. Poteza je bila več kot pravilna, saj ste na njeno kolumno klikali kot zmešani. Pa poglejmo, kako bo z mojim povratkom …

Leto 2017 bo moje leto. Kako to vem? Ker sem dovolj časa tičal v ozadju, tipal teren in čakal, da bodo planeti poravnani in bom lahko stopil na piedestal. Zakaj si tega želim? Ker si zaslužim. Ker sem nebrušen diamant. Ker se zavedam, da sem dober, odličen celo. Napisal sem pet knjig, a nobena ni prinesla učinka, ki sem si ga želel. Nekateri boste rekli, da so pač zanič, drugi, da imam prevelika pričakovanja, tretji, da je Slovenija majhna in da v pisanju ni denarja. Vsem skupaj bom odgovoril, da vem, česa sem zmožen in da je le še vprašanje časa, kdaj bom izdal knjigo, ki vas bo vrgla na rit. Mislite, da sem egocentričen. Prekleto, da sem! Če ne verjameš vase, kako lahko pričakuješ, da bodo vate verjeli drugi?

Foto: Mankica Kranjec

Foto: Mankica Kranjec

 

Klišeji in Tarantino
Leto 2017 je leto, v katerem bom dočakal dolgo pričakovan preboj. Moral bi ga že z Zgodbo o Davidu Locku, a je založbe žal niso prepoznale kot dovolj kvalitetno čtivo, z izjemo Goge, ki jih je knjiga zanimala, a bi trajalo, da bi mi jo izdali, jaz pa sem bil neučakan. Živ je še spomin na mnenje literarne dive Dijane Matković, da je knjiga totalno klišejska. To me je zabilo. Preveč. Nehal sem verjeti vase. Vedel sem, da je knjiga dobra, a začel sem dvomiti, da lahko postane uspešnica. In ni. Nadaljevanje (knjiga je v dveh delih) sem pisal z grenkim občutkom, da ga moram napisati bolje. Padel sem ven iz filma prvega dela in drugega pisal pod pritiskom, da moram popraviti vtis prvega dela. Nato pa sem nekega dne, ko sem se googlal (ja, to redno počnem), naletel na kritiko Katre Hribar Frol na portalu Dobre knjige. Napisala je, da sem “spisal odlično branje in nekako prenesel v knjižni svet prizore, kot jih na filmska platna čarata David Lynch in Quentin Tarantino, ter tako v slovenski knjižni prostor vnesel ščepec “šundovstva”!  Fak, morda pa le ne pišem slabo.

Foto: Borut Peterlin

Foto: Borut Peterlin

 

Leto 2017 bo leto, ko se bom dokončno odprl, se razgalil in nekontrolirano začel bruhati svoje misli, čustva in občutke “na papir”. Ker je že skrajni čas. Ker imam dovolj površinskega pisanja, ko pa vem, da v meni vre in da imam veliko za povedati. In kar bo napisano, bo dobro, ker drugače ne znam. Pisatelj sem postal ravno tako, kot nekdo postane gej. Enostavno sem začutil. Tako kot sem začutil, da je čas za ustanovitev nove založbe, ki bo podpirala avtorje, ki jih druge, predvsem velike založbe ne povohajo. Ker imajo preveč dela z iskanjem bestsellerjev. Že res, da jim ti prinašajo denar, a hkrati pred njihovimi vrati ostaja neskončna množica ljudi, ki pišejo dobro, pa ne pridejo zraven. Tako so prepuščeni na milost in nemilost samozaložništva, ki je sicer lahko sila uspešno, kar nenazadnje dokazuje ravno Tereza, ki je dvakrat ponatisnila svoj prvenec Creepyatrija.

V letu 2017 bom odrasel. Kot pisatelj, kot založnik, kot človek. Morda odrasel ni prava beseda, saj nikoli ne želim popolnoma odrasti. A saj veste, kaj mislim. Nekaj časa se še lahko igraš z avtomobilčki, nato pa pride čas, ko te starši vpišejo v šolo tenisa. Atletike. Nogometa. Glasbeno šolo. Na balet. Potem se z avtomobilčki igraš samo še na skrivaj, ker ti to pač sede. Kar hočem povedati je to, da si nikoli ne pustite vzeti svojih sanj, ne glede na to, kako trapaste se zdijo drugim. Se vam zadnji stavek zdi klišejski? Pa naj bo. Jim Carrey je napisal ček za deset milijonov dolarjev samemu sebi v prihodnosti. Jaz pa sem napisal tale zapis. Ker je leto 2017 moje leto. In tega mi ne more vzeti nihče.



Preberi tudi

  • 09/03/2017Z novim modelom nad hlapčevstvo avtorjevPred sedmimi leti, ko sem ustanovil založbo Manični poet, sem si obljubil, da bom vedno pošten do avtorjev. Čakal sem šest let, da sem obljubo lahko izpolnil. Po šestih letih je namreč na […] Posted in Jaka Tomc
  • 20/01/2017Kako globoko lahko grem? Do konca!Sem bil v sredo gost v trboveljski knjižnici. V bistvu sem bil prvič gost v kaki knjižnici, zato niti nisem imel pričakovanj. Upal sem samo, da ne bom odgovarjal zgolj z "da" in "ne". Ker […] Posted in Jaka Tomc
  • 13/05/2017Vsak dan se spomnim, da sem bipolarecVsak dan se vsaj dvakrat spomnim, da sem bipolarec. Najprej zjutraj, ko poleg prehranskih dodatkov vzamem majceno tabletko antipsihotika, in nato še zvečer, ko pogoltnem t. i. […] Posted in Jaka Tomc
Povej naprej ...Email this to someoneShare on FacebookTweet about this on TwitterShare on Google+Share on LinkedIn

One Response to “Pisatelj sem postal tako, kot nekdo postane gej”

  1. No, jaz ti želim veliko pisateljske sreče, ker vidim, da ti jezik lepo teče.

Oddaj komentar