Bipolar Times Vse, kar rabiš, je pogum, da pokažeš svetu, kdo si v resnici.

31. januar 2013

23.04.2018 · Objavljeno v Jaka Tomc

V preteklih desetih letih sem doživljal vzpone in padce. Nič posebnega, boste rekli, saj jih vsi. Res je. A moji vzponi so bili sila visoki, padci pa precej globoki. Tole “pismo” sem napisal konec januarja 2013, ko sem dosegel dno in sem moral svoje občutke izliti iz sebe. Nastalo je sledeče besedilo, ki lepo opisuje stanje depresivnega človeka. Z njim želim pokazati vsem, ki se soočate s podobnimi težavami, da niste sami in da lahko iz brezna prilezete močnejši in relativno nepoškodovani. Srečno!

Že kar nekaj časa se spravljam k temu, da bi povedal, kako se počutim, pa sem kar odlašal, češ, kaj bom s tem sploh dosegel in zakaj bi ljudi obremenjeval s svojimi problemi, saj imajo svojih dovolj. Ampak moram dat tole ven iz sebe, ker me tišči in obremenjuje. In ker na srečanjih v živo ne spravim skupaj več kot dva povezana stavka, sem se odločil, da v miru napišem in vsaj približno zajamem trenutno podobo mojega stanja duha. 

Zjeban sem. Zjeban od vsega razmišljanja. Od analiziranja samega sebe. Od ugotavljanja, zakaj so stvari takšne kot so. Sram me je. Sram me je za dejanja, ki sem jih storil med maničnimi epizodami. Žal mi je ljudi, ki sem jih prizadel. Ljudi, ki so mi stali ob strani, mi skušali pomagati, pa jih nisem poslušal. Sram me je za besede, ki sem jih izrekel, čeprav se jih večino ne spomnim. So pa številne ostale zapisane med vsakodnevnimi chati in smsi, s katerimi sem utrujal ljudem. In ko sem se spravil k branju teh, se mi je stemnilo ob ugotovitvi, kakšen bedak sem. Takrat se mi je podrla še zadnja opeka v ideji, da sem v manični fazi sproščen, kul in všečen. Pravzaprav sem naporen, egocentričen, nesramen. Sicer veliko govorim, kar je ok, ampak povem bore malo smiselnih zadev. 

In tako sem se odločil, da si nove manične faze ne želim več. Nikoli. Dovolj je bilo delanja bedaka iz sebe, iskanja neizmernih količin pozornosti na vsakem koraku, poskusov pokazati svetu, da sem tu. Ja, počutil sem se dobro, a v tej izkrivljeni podobi resničnosti sem bil čisto sam. 

Tako enostavno je reči – kar je bilo je bilo, gremo naprej. Vsak dan si govorim o majhnih korakih in malih zmagah in ko že mislim, da se je obrnilo na bolje, me neka nevidna sila ustavi in vrže nazaj na rit. En korak naprej, dva nazaj. Ampak kaj, ko je ta korak naprej komaj viden stopicljal, nazaj pa pošten skok. Bilo je huje, veliko huje, kot je trenutno. Bilo je obdobje, ko sem ležal na kavču in se tresel, ker sem bil prepričan, da bo nekdo prišel in mi nekaj naredil. Nisem upal iz stanovanja. Pa nisem mogel biti pri miru. Čim sem se usedel ali ulegel, sem se moral premakniti. Ko sem se vsaj malo spravil k sebi, se je bilo treba spopasti z zunanjim svetom. Vem, da ti prijatelji hočejo pomagati, ko te zvabijo ven, na zrak, na sprehod, na kavo, ampak kdor ni tega sam doživel, ne more vedeti, kako stresno in naporno je lahko sedenje v lokalu ali sprehod po mestu. Ko imaš občutek, da vsi gledajo samo tebe, te ocenjujejo, da vidijo, da nekaj ni v redu s tabo. Večkrat sem doživel hude panične napade, ko se nisem mogel premakniti. Precej zoprno, če si na troli in se bliža postaja, na kateri bi moral izstopiti.

Trenutno ne govorim veliko. Velikokrat zgolj odgovarjam na vprašanja ali pa pritrdim nečemu, kar je nekdo rekel. Zato se mi je tudi neprijetno dobivati z ljudmi ali jih poklicati po telefonu. Pa si tega res želim. Večkrat me ima, da bi vzel v roke telefon in poklical koga. Včasih to tudi storim. A me potem po nekaj – ponavadi vnaprej pripravljenih – stavkih zmanjka in le še čakam, da se pogovor čim prej zaključi. Enako je ob kavicah. Še dobro, da hodim na kave z ljudmi, ki imajo veliko za povedati, ker bi bilo to, da bi moral sam voditi pogovor, še toliko bolj mučno. A dejstvo je, da se ponavadi po teh kavah počutim slabše kot prej, saj se mi zdi, da imajo vsi toliko idej, želja, sanj, ciljev, mnenj, da se počutim popolnoma brezvezen. Poleg tega počasi dojemam stvari. Ko jaz še tuhtam o eni stvari, gre pogovor ponavadi že naprej in velikokrat zamudim priložnost za odgovor. Še posebej mučni pa so pogovori, kjer je udeleženih več ljudi hkrati. Tem sledim res s težavo in se jih poskušam izogibati. Spomin me resno zajebava in me je res strah, da gre za trajno okvaro. No in ker ob kavicah velikokrat nanese pogovor na “a se spomniš” temo, so to zame res stresni momenti. Velikokrat se spomnim le delčke ali pa sploh nič, da bi vedel, kaj je kdo govoril pa praviloma nikoli. In to, da mi nekdo potem natančno zdeklamira pogovor izpred dveh let, mi res ni v vzpodbudo, brez zamere. Mi je pa res hudo, ker sem bil deležen veliko dobrih debat, modrih nasvetov in lepih trenutkov, ki so verjetno za vedno izgubljeni. Mogoče se komu to ne zdi tako velik problem, no mene blazno obremenjuje. 

Ne pišem več in tudi ne verjamem, da bom še kdaj izdal kako knjigo. Verjetno so imeli prav tisti, ki so rekli, da je moje pisateljevanje zgolj še ena poza. Nisem zadovoljen s knjigami, ki sem jih izdal, v tem trenutku pa se niti približno ne počutim sposobnega napisati kaj boljšega. Še posebej mi je žal za Maničnega poeta, ki bi bila lahko vrhunsko napisana knjiga, ki bi dejansko kaj dala ljudem z bipolarno motnjo in njihovim bližnjim, namesto tega pa se mi zdi nek zmeden skupek besed, ki nimajo nobenega sporočila. 

Vsakodnevni opravki, ki so večini rutina, so meni obremenjujoči. Nakup hrane v trgovini, recimo. Ok, zdaj vsaj nimam več tega problema, da bi me grabila panika pred ljudmi v trgovini. Mi je pa skrajno zoprno, da pridem v trgovino in potem buljim po policah, kaj naj sploh kupim. Opazujem okoli sebe in vsi mečejo v košare in vozičke, točno vedo, kaj bodo jedli za kosilo ali za večerjo, pa kupijo še za naslednji dan za zajtrk. Medtem jaz buljim v jogurte in razmišljam, ali bi ga kupil ali ne. Pa mi rečejo ljudje: “listek napiš”. Vse v redu, če ne bi pol ure gledal v listek in študiral, kaj naj napišem. Da ne govorim o kupovanju cunj, ki se ga kar izogibam, čeprav mam ene kavbojke, dve stari jopci in nekaj puloverjev, ki mi sploh niso prav. Tako postanejo stresna še jutra, ko se je treba oblečt. V službi grem vedno taktično na kosilo ob uri, ko vem, da nobenega ne bo, da se ne bi slučajno s kom pogovarjal. In vse to me ubija. Vsak dan znova. 

No poleg vsega me pa še ljudje sprašujejo, če imam kako punco. Ljudje božji, povejte mi, kaj lahko v tem trenutku dam ženski?! Gotovo so sanje vsake, da dobi v svoje življenje tihega, depresivnega, nesamozavestnega človeka, ki komaj skrbi sam zase. Ki ne verjame vase. Ki ne ve, če sploh lahko funkcionira v takšnem svetu. Kako naj ljubim nekoga, če nimam rad sebe? Nasvet “poskusi, pa boš videl” se mi trenutno zdi popolnoma nesmiseln, četudi je čisto dobronameren. Bolje, da zamudim priložnost, kot da se opečem in me to popolnoma dotolče.

To je le delček tega, kar mi trenutno roji po glavi, a sem že za sestavljanje tega umotvora porabil več kot dve uri, zato naj bo dovolj. Hvala vsem, ker mi stojite ob strani, nekateri dejansko, drugi v mislih. Vem, da mi hočete samo dobro, hotel sem samo pojasniti, kako jaz doživljam nekatere stvari. Obljubim, da se bom boril še naprej, in verjamem, da mi boste pri tem pomagali. Rad vas imam. 

Preberi tudi

  • 20/01/2017Kako globoko lahko grem? Do konca!Sem bil v sredo gost v trboveljski knjižnici. V bistvu sem bil prvič gost v kaki knjižnici, zato niti nisem imel pričakovanj. Upal sem samo, da ne bom odgovarjal zgolj z "da" in "ne". Ker […] Posted in Jaka Tomc
  • 10/09/2017Nisem se odločil, da ne bom normalen. Tak sem."People who say they are okay with your mental illness are okay with your mental illness until you actually act mentally ill." ~ Matt Haig Nisem se odločil, da bom bipolarec. Nisem prosil […] Posted in Jaka Tomc
  • 13/05/2017Vsak dan se spomnim, da sem bipolarecVsak dan se vsaj dvakrat spomnim, da sem bipolarec. Najprej zjutraj, ko poleg prehranskih dodatkov vzamem majceno tabletko antipsihotika, in nato še zvečer, ko pogoltnem t. i. […] Posted in Jaka Tomc

Oddaj komentar