Bipolar Times Vse, kar rabiš, je pogum, da pokažeš svetu, kdo si v resnici.

26 ur v morju. Tega ne doživi vsak, tega ne preživi vsak.

05.11.2018 · Objavljeno v Tereza Vuk

Ko sem pred dnevi brala, da je med rdečim alarmom v morju izginil surfer, sem najprej pomislila: “Jao meni, gotov si.” Prepričana sem bila, da se zanjga ta “dogodivščina” ne bo dobro končala. In glej njega, kr naenkrat po vseh medijih: “Slovenec se je rešil v Trstu.” Prva stvar mi je šla po glavi: “Kako the fuck ti je uspelo?” Pridet ven, za not že štekam, da so šli entuziastično vsi notr surfat, ker so uf valovčki. Mislim, štekam je mal slaba izbira besede. Ker tak paranoik k sem jaz, tega zares ne more štekat. V globoko vodo me ne spraviš plavat, pa če bi dali opozorilo in alarm “danes je morje direkt za penzioniste”. Kamoli surfanje, kamoli surfanje v takem morju, kamoli bit sama 26 ur ponoč na morju. Pa moji možgani iz vsake malenkosti nardijo tak scenarij, da bi se še Stephen King mal po glavi popraskal, da kaj tej ženski ne štima na podstrešju.

Tak paranoik k sem jaz, tega zares ne more štekat
Že vidim, kako bi k en butelj tam na deski ležala, pa oprezala kdaj me bo kakšen morski pes za nogo zagrabil. Pa kit se bo dvignil glih tam, kjer rešujem jaz svojo sorry ass, pa bom sam še po luftu poletela. Cel fucking Atlantik bi bil okol mene, jaz pa v čisti temi tam nekje sama. Če me ne bi srce izdalo, ker men je že cel podvig prit do četrtega štuka, brez da bi pol pljuč ven fuknila, bi me pa še tist mal zdrave pameti k jo mam.

In vse to si predstavljam brez, da bi bla mokra, pa da je mirno morje. Nč plavat al pa kej. K gospa. Sam ležala bi na deski, pa bi se mešalo. Kaj šele ko si ves premočen, pa te mečejo valovi sem in tja. Za moje živce to ni, eni so pa pač sposobni to vse psiho fizično prenest. Največja travma je mogla bit, ko se dejansko že parkrat posloviš od življenja. Je zdej že vsega konec, ne bo še, nej mi že en pove! Eni pravijo “od bedaka do junaka” in kdo bo zdej plačal vso to zajebancijo, mene je zanimala pa sam njegova izkušnja. Tega ne doživi vsak, tega ne preživi vsak in seveda me matra firbec, kaj mu je dogajalo tistih 26 ur.

Živet s takim mindom ni preprosto
Logično, večina od nas ni tok nora, da bi šla v takem tja v vodo, ampak on je pač šel, se mu je zalomilo, in kaj zdej, pustit človeka kr tam umret? Ta zadnja stvar so mi šle šuške po glavi. Ampak je spet razpolovilo Slovenijo na tiste “svaka mu čast” in na une “plačaj, mamicu ti neodgovorno”. Pa vlečt ven Humarje, pa to da je profesor na gimnaziji k sploh ne vem s čim ma to veze. Če ne bi bil učitelj, bi se pa drli: “Vzet mu njegove otroke! Pa kakšne jih ta uči?” Dobr, pretiravam, sam tud večina komentatorjev po forumih pretirava. Men je pač zanimiva zgodba in seveda, mediji bojo to zdej vlačili naokol, ampak v Ameriki bi že scenarij Hollywoodu prodajal. Kako se on pa deska pogovarjata, k Tom Hanks pa Wilson. Važn, da se je srečno končalo, ker jaz tako psiho lahk sam sanjam, ker men je že blem it srat, ker znajo podgane baje ven pridet. Baje, že brala v kakšnem mediju. In to ni simple za psiho, ko sam čakaš da te bo neki ugriznilo od spodi. Fuck, takoj k sem to pomislila, razmišljam, da un morje sploh ne bi bil tok slab napram temu. Podgan pa res ne zmorem.

In živet s takim mindom, da te vse ogroža, vsaka višina, vsak gozd, ker so medvedi, vsaka trgovina, ker je vrsta itd., ni preprosto. Vem pa kaj me ne ogroža. Geji pa lezbijke. Ker sem par dni nazaj gledala slovenski film Posledice, sem enmu frendu razlagala, da se notr žvalijo tipčki med sabo.”Ok, vse super, sam jaz ne bi gledal tega.” Dojela sem, da ga moti taka tematika. Pa ful nej bi bil kao open minded. Zanalašč sem se šla pol raziskovalno novinarko in vsazga zamorila, če bi gledali tak film, pa če jih motijo geji. Odgovor skor vsazga tipa je bil tak: “Mene ne motijo. Sam drugje nej bojo.” Svašta.

Dans sem hotla pisat o temu, ampak me je zmedel pol surfer. Itak, če mi preskakuje iz minute v minuto jermen. Tko da bo ta moja raziskovalna žilica drug teden napisana. Grem jaz zdej rajš raziskovat po fletu, če mam še kakšno rizlo. Ni ga lepšga, da ti mozak že tko sam seb težke scenarije prodaja, treba še enga zvit zraven, da bo ja potenciralo vse skup. In pol bom čist munjena v čisti tišini hodila do wc-ja, če se sliši kakšno škrebljanje ven iz školjke, odprla na hitr pokrov, vidla da se spet sam moji glavi neki meša in si ponosno rekla: “Fuck, stara, kok si ti psihofizično pripravljena.” Valda, če je pa ponedeljek ali goddamn hippies.

Preberi tudi

Oddaj komentar